V 87. letu starosti je umrl večkratni italijanski premier in milijarder Silvio Berlusconi, ki so mu zaradi njegovega vztrajanja v politiki kljub visoki starosti dali pridevnik »nesmrtni«. Njegovo politično kariero, ki se je začela pozno, šele pred 30 leti, pa so zaznamovali veliki škandali, zasebni in javni. Od začetka aprila, ko je moral v bolnišnico, je pritegoval pozornost italijanske javnosti samo še zaradi bolezni: imel je težave s srcem, bolehal pa je tudi za levkemijo in pljučnico.
Najprej je bil konec 60. letih uspešen poslovnež v gradbeništvu, v 70. je postal še medijski mogotec, v 80. letih lastnik nogometnega kluba Milano, ki ga je rešil rešil pred stečajem, šele v 90. letih pa vodilni desnosredinski politik.
Čeprav so ga kot politika spremljale številne finančne in spolne afere, je več kot 20 let s svojo stranko Naprej Italija imel prevlado na desnici, Italijo pa je kot premier vodil v letih 1994–1995, 2001–2006 in 2008–2011. Še vsaj leta 2010 pa je na primer v svojih vilah organiziral orgije »bunga bunga«, na katerih je na primer sodelovala tudi 17-letna prostitutka.
V času orgij »bunga-bunga« je imela njegova stranka Naprej Italija za seboj tretjino italijanskih volivcev, lani septembra na parlamentarnih volitvah pa samo še 8 odstotkov. Tako je zdaj bolj privesek desne koalicije, v kateri imajo glavno besedo neofašistični Bratje Italije s premierko Giorgio Meloni. Z njo in Matteom Salvinijem, voditeljem Lige, se je pred leti, ko sta obe skrajno desni stranki imeli komaj nekaj odstotkov podpore, povezal, ker je mislil, da mu bosta pomagala pri vrnitvi na oblast. Toda lani jeseni je bil po zmagi Bratov Italije Berlusconi tisti, ki je Melonijevi pomagal prevzeti oblast. Pravzaprav je že leta 2018 po velikem uspehu Lige na volitvah Berlusconija na stranski tir postavil Salvini.
Morda pa gre pripisati politično slabitev Berlusconija tudi temu, da so Italijani spoznali, kako slabo je pred leti vodil državo ob tem, ko je na primer ves čas populistično obljubljal nižje davke. Vsekakor je Italija v zadnjega četrt stoletja, ko je bil večkrat premier, gospodarsko stagnirala in nazadovala. Prvič se je, sicer samo za osem mesecev, zavihtel na čelo vlade že leta 1994, ko je vstopil v politiko s povsem novo stranko Naprej Italija na pogorišču krščanskih demokratov, ki so bili pol stoletja največja italijanska stranka. A njegove vlade v letih 2001–2006 in 2008–2011 niso znale poskrbeti za Italijo, saj je bil to čas velikega zadolževanja in gospodarskega nazadovanja. In ko je leta 2011 vse večji italijanski javni dolg postal grožnja Evropski uniji, so ga z oblasti pregnali Evropska komisija in finančni trgi.
Za seboj bo pustil črn madež tudi zato, ker so mu sodili v več kot desetih različnih zadevah, kot so davčne utaje in podkupovanja. Vedno se je razglasil za nedolžnega in trdil, da gre za politično motivirano sojenje. Ob tem, ko ga je branilo več kot sto odvetnikov, se je skoraj vedno izmazal, bodisi zaradi zastaranja bodisi zaradi zakonov, ki so jih njemu v prid napisale njegove vlade. Leta 2013 je bil po 20 letih prizadevanj sodnikov vendarle obsojen, in sicer zaradi davčne utaje, pa še takrat zaradi visoke starosti samo na socialno delo v upokojenskih domovih.
Svoj ugled pa si je Berlusconi – vsaj v očeh tistih, ki znajo ločiti zrnje od plev in niso zaslepljeni z njegovim populizmom – še dodatno pokvaril, ker je kot Putinov prijatelj v sedanji vojni bolj obsojal Ukrajino kot Rusijo.
