Petkova sedma etapa 106. dirke po Italiji je imela na papirju vse parametre, da se bodo razkrile prve karte moči med kapetani. Z 218 kilometri druga najdaljša etapa letošnjega Gira je vsebovala 3900 višinskih metrov s tremi kategoriziranimi vzponi. Zaključni, na Gran Sasso d'Italia, je bil dolg kar 26,4 kilometra in se je dvignil vse do 2130 metrov nadmorske višine. Mitski vzpon je šestič gostil zaključek etape na Giru, na njem pa so v preteklosti slavili asi kot so Simon Yates (2018), Marco Pantani (1999), John Carlsen (1989), Franco Chioccioli (1985) in Vicente Lopez (1971). Vsi parametri so na prvi gorski etapi letošnje italijanske pentlje kazali na kazanje mišic najboljših kolesarjev, ki pa so ljubitelje kolesarstva razočarali in uprizorili pravo šesturno uspavanko.
»V sedmi etapi Gira ne moreš dobiti, lahko ga le izgubiš. Na sporedu je zelo zahteven zadnji teden in vsak košček prihranjene energije bo tam prišel še kako prav. Vzpon na Gran Sasso ni primeren za resne napade,« je na morebiten dolgočasen razplet etape že dan pred njenim začetkom opozoril nesojeni pomočnik Primoža Rogliča na letošnji dirki Jan Tratnik (Jumbo-Visma).
Dež, sonce, veter in sneg
Kljub napovedmi izkušenega kolesarja, je v petek vsak ljubitelj kolesarstva upal na dramo. Za nameček je pri tem sodelovalo še vreme. Dan se je začel v močnem nalivu, nato so se oblaki razkadili in posijalo je sonce, na zadnjem vzponu pa je začelo močno pihati. Da je bila mera polna, je bila cesta na samem vrhu vzpona obdana z veliko količino snega. Kljub izrednim razmeram pa se v boju za skupno zmago ni zgodilo prav nič.
Na izjemno dolgem klancu, ki pa ni bil strm (povprečje 3,4%), nobena izmed ekip ni želela prevzeti odgovornosti. Vsi so le opazovali eden drugega in varčevali z močmi. S takšnim razpletom je bil najbolj zadovoljen nosilec rožnate majice vodilnega na dirki Andreas Leknessund (Team DSM). Drugi Norvežan v zgodovini Gira, ki na sebi nosi majico vodilnega, je v cilj brez večjih težav prišel v glavnini in si zagotovil nov dan v rožnatem. »Čeprav sem se počutil dobro, sem imel srečo, da se je etapa odvila tako, kot se je. Na polno je šlo le v zadnjem kilometru. Lahko sem le hvaležen, saj bom še dva dneva lahko vozil v rožnatem. Pričakoval sem veliko težje delo, pravzaprav je bilo kar malce dolgočasno,« je bil nad razpletom etape zadovoljen in hkrati kar malce razočaran 23-letni Viking. Da je šlo v zadnjem kilometru na polno, je poskrbel Remco Evenepoel (Soudal-Quick Step), ki pa se ni uspel otresti preostalih spočitih kapetanov. Na zadek kolesa se mu je prilepil Primož Roglič, ciljno črto pa sta prečkala na četrtem in petem mestu.
Idealen razplet za ubežnike
Taktiziranje v glavnini so z veseljem izkoristili trije kolesarji v begu, ki so na čelu dirke prevozili več kot 200 kilometrov. Davide Bais (EOLO-Kometa), Karel Vacek (Team corratec - Selle Italia) in Simone Petilli (Intermarché-Circus-Wanty) so si pred glavnino prevozili tudi dvanajst minut prednosti. Nihče izmed trojice do petka še ni slavil profesionalne zmage, zato so na vsak način želeli izkoristiti ponujeno priložnost za največji uspeh kariere. Izjemno so sodelovali in na koncu ohranili več kot tri minute prednosti pred glavnino.
V zaključku je imel največ moči Davide Bais. »Končno sem prvič zmagal. Vse skupaj je bilo povsem nepričakovano. To zmago bi rad posvetil ekipi, družini in prijatelju, ki trenutno ni v najboljšem stanju in precej trpi,« je bil zadovoljen 25-letni Italijan. Bais je poskrbel za drugo zmago domačinov na letošnjem Giru in je postal šele tretji kolesar v zgodovini, ki je svojo krstno profesionalno zmago slavil na etapi tritedenske dirke. Skupni vrstni red je v petek ostal nespremenjen.
Kolesarje v soboto na Giru čaka še ena razgibana etapa, ki pa ponovno ne bo postregla z napadi najboljših. Pričakovati je, da bodo favoritu varčevali moči za nedeljski drugi kronometer dirke. x
