Marvelovi Varuhi galaksije so ob tretjem filmu stari skoraj desetletje, pa čeprav je filmski izraz franšize zaradi igrivega, sproščenega, zabavljaškega koncepta še naprej nekakšna najstniška vesoljska opereta. Prvi del iz leta 2014 je bil ob raznih ironmanih, hulkih, thorih in spidermanih tisto, čemur radi rečemo nenadejana uspešnica. Nestanovitni tatič in lovec na zaklade, govoreče drevo, srboriti rakun, mišičnjak brez smisla za metafore in zelena ksena pač niso niti približno tako prepoznavni kot glavni heroji Marvela. Odsotnost pričakovanj je botrovala drugačnemu, še lahkotnejšemu, še bolj zafrkantskemu pristopu. Rezultat je bil pisan, zabaven, simpatičen vesoljni spektakelček, ki je naredil dovolj, da je izpadel bistveno drugačen od siceršnjih studijskih izdelkov. Drugi del je nadaljeval to tradicijo, čeprav se je že ujel v nekatere zanke tovrstnih nadaljevanj, sklep trilogije pa se kot celota ziblje nekje med obema.
Tretji del vsebinsko zaokroža zgodbe posameznih likov in njihovih medsebojnih odnosov, a ne glede na to tudi tokrat velja, da za razumevanje dogajanja ni potrebe po ogledu predhodnih filmov. V jedru filma je tokrat predzgodba rakuna Rakete, ki ga je znova uglasil Bradley Cooper (Prekrokana noč, Zvezda je rojena), vseeno pa renčavega kosmatinca – ironično – vidimo še najmanj. Že v uvodu je namreč na smrt ranjen, potem ko ga od nikoder napade zlatolasi barabin Adam Warlock v izvedbi Willa Poulterja (Mi smo Millerjevi, Solsticij), nakar po drobcih izvemo o razlogih za napad in o preteklosti zgovornega sesalca. Izkaže se, da je bil rakun eden izmed poskusnih zajčkov tokratne dežurne barabe, Velikega razvojnika, ki je hkrati s tehnikami genskega inženiringa razvil tudi božji kompleks. Robokopovskega Kvaziskeletorja z odliko upodobi nigerijsko-britanski igralec Chukwudi Iwuji, kar dodatno potrjuje, da ima franšiza zelo dober nos za izbiro zasedbe.
Sledi nova odisejada po najbolj pisanih kotičkih marvelovske galaksije, kjer poleg prepričljivih posebnih učinkov že pričakovano navduši delo kostumografov in scenografov, ki so filmsko podobo franšize izpilili nekje na križišču med Vojno zvezd in Petim elementom, ušesa pa nostalgično znova objema izbrana glasba iz prejšnjega stoletja, od Radiohead do Beastie Boys. Pod površjem pustolovščine in potegavščin je vnovič osrednje vezivo motiv prijateljstva in družine, pri čemer se v vsebinskem smislu poleg motiva transhumanizma tokrat nevsiljivo ponuja tudi razmislek o našem odnosu do živali. Ker gre že za tretje dejanje, so sicer nekatere pripovedne niti reciklirane, vseeno pa je film z vidika zgodbe in čustvene globine najbolje realiziran del v seriji doslej. Režiser James Gunn hkrati kljub resnejšemu dramskemu okviru niti malo ni žrtvoval prepoznavnega zafrkantskega sloga serije. Ob konstantnih štosih znova pride do izraza odlična kemija med osrednjimi igralci. Širše žanrsko sicer nič pretresljivega, kot superherojski film pa tretji Varuhi vendarle štrlijo iz povprečja izdelkov zadnjih nekaj let.
