Tukaj smo bili najbolj priča temu, da jim starši, četudi so bili doma, niso mogli pomagati. Ne le to, še starši so jim povzročali travme, ker je njihov odnos padel. Ne le medsebojni, tudi do otrok. In kjer pade odnos, kjer je družinska revščina, tam je otrok prvi in edini, ki je najbolj prizadet. Čuti se odgovoren za njihov spor, čuti se odgovornega, ker stane, ker je ves čas lačen, ker tudi zaradi njega družina ne more preživeti. Ti otroci so se, ko smo imeli orientacijo, odločali, da gredo takoj delat. Dela pa ni bilo. Bilo mi je zelo težko, ko sem nastopala v televizijski oddaji in je ena od ravnateljic srednjih šol demantirala naše ugotovitve, češ da vse lepo teče. Tako sem si želela, da bi šla z nami na teren, da bi videla kaj se dogaja. x Večer v soboto
Nepreslišano: Anita Ogulin, humanitarka
V času covida smo bili vsak dan na terenu, vsak dan smo bili pri družinah. Kaj vse smo videli! Nasilje v družinah, ki so bile že sestavljene, kjer je že vse funkcioniralo, ne morem vam povedati, koliko nasilja, izključevanja smo takrat zaznali. Toliko besa otrok nad vsemi, nad starši, vrstniki. Opremljali smo družine, ki niso imele ne povezav ne računalnikov, to so bili nevidni otroci. Hodili smo na terene, kjer ni niti elektronskih povezav, naše srednješolce smo iztrgali iz dijaških domov, kjer so živeli v miru, kjer smo jih izločili iz družin, da so lahko normalno živeli. In dijaški domovi so se zaprli, oni pa so morali nazaj domov. Niso vsi zmogli in niso vsi napredovali. Tudi če so se učitelji še tako trudili, niso mogli do vseh otrok, niso bili vsi vključeni, niso vsi razumeli.
Anita Ogulin, Zveza prijateljev Mladine
