Dnevnikov kolumnist Leon Magdalenc se upravičeno sprašuje in seveda tudi odgovarja, zakaj pa se denimo Janez Janša ne odloči za kandidaturo. Sam bi dodal le še, da se tudi marsikateri drug strankarski veljak, svetovalec ali funkcionar zelo dobro zaveda svoje politične nevrednosti in zato ne kandidira. Tudi kakšni visoki verski dostojanstveniki, ki se tako radi vpletajo v dnevno politiko in to pod okriljem oziroma plaščem svoje verske pripadnosti, se ne upajo poseči odkrito, pogumno in javno v to želeno funkcijo. Zakaj le ne, saj se tudi oni skoraj vedno sklicujejo na to, da so le navadni državljani?
Po drugi strani imamo skorajda neresno kandidatko z raznimi »singularnimi teorijami« in dve zanimivi kandidatki, ki sta sicer ugledni javni osebi, a vendarle s številnimi pomisleki o običajni človeški integriteti, socialni konotaciji in prizadevanjih za mir. Ne da bi človek želel omalovaževati delo in rezultate številnih kandidatov in konec koncev njihovo pravico ter pravico njihovih podpornikov in strank, je vendarle umestno vprašanje: ali resnično ne potrebujemo resnega razmisleka o človeku, ki bo verodostojno in v korist vseh državljanov predstavljal Republiko Slovenijo? Škoda je izgubljati besede o zadnjem oz. dosedanjem predsedniku. Vsekakor pa bi si želel za kandidata njegov antipod.
Torej strokovnega, uglednega človeka z integriteto, kar si takšno mesto zasluži. In predvsem človeka, ki si ga zaslužimo mi državljani. Brez številnih »nahrbtnikov« in »okostnjakov iz omar«. Brez podpore kapitala in številnih političnih špekulantov. Torej resnično po volji ljudi.
Seveda se takoj postavlja naslednje vprašanje: kakšna naj bi bila merila za to častno, a vendar odgovorno mesto? In naprej: ali imamo takšne kandidate in kandidatke?
Odgovorno si upam trditi, da imamo. Ni torej nujno, da vedno iščemo ljudi na sedanjih strankarskih položajih. Nasprotno. Veliko jih je celo bolj primernih izven strankarskih kvot.
Umestno si je ogledati kandidate, ki so v svojem življenju ter s svojimi rezultati dosegli ugled in avtoriteto med ljudmi. Tiste, ki so s svojim mišljenjem in ravnanjem blizu ljudi in ki ne rabijo lastnega hvalisanja, ker skromni kot so, tega niti ne počnejo. Gre za obraze, ki so sicer pravo nasprotje takšni in drugačni strankarski ponudbi. Nikakor ne želim nikogar spraviti v zadrego, a vendar bi na hitro navedel nekaj imen, brez pretenzije po vrstnem redu. Torej zgolj malo nametano in na hitro ter kot primer, da zanikam trditve, da takšnih ljudi nimamo. Tudi ne glede na spol. Če začnem naštevati in niti ne po abecednem redu, denimo dr. Dušan Keber, dr. Anica Mikuš Kos, dr. Boris Vezjak, Anita Ogulin, ddr. Rudi Rizman, Aurelio Juri, dr. Sandra Bašić Hrvatin, Tone Partljič, Ervin Hladnik Milharčič, Polona Jamnik, dr. Ivan Svetlik, mag. Dušan Kaplan, dr. Dragan Petrovec, dr. Milan Jazbec, Mojca Prelesnik, dr. Tomaž Vesel itd.
In kaj je skupno vsem tem in številnim drugim nenavedenim? Kot že rečeno, izobraženost, izkušnje, modrost, pravičnost, pogum, pozitivnost, uglajenost, spoštljivost, skromnost, avtoriteta, humanitarnost, čut za socialo, državotvornost in še marsikaj, kar naj bi oz. mora krasiti predsednika ali predsednico države, ko predstavlja državo navzven in vse državljane v državi. Verjamem, da je še vedno dovolj časa in da je pravi trenutek za vsebinske spremembe na vrhu države. Na aprilskih volitvah smo že dokazali, da zmoremo.
Miloš Šonc, Grosuplje
