Boštjan Ribnikar zgodbe o Humanitarnem društvu Retro center Ljubljana ne more začeti drugače kot s svojo lastno, osebno izkušnjo. »Bil sem odvisnik. Težko sem se soočal z realnostjo. Najlažje se je bilo zateči k drogi in težave reševati na takšen način. A težave so se vedno bolj poglabljale, finančne, zdravstvene, izgubil sem zaupanje okolice, prijatelje, družina je trpela z mano.«
Prelomni trenutek se je zgodil, ko se je njegov prijatelj odločil za zdravljenje v komuni. »Bil sem povsem na tleh, tudi moralno, in enostavno sem videl, da mi samemu ne bo uspelo rešiti situacije. Prijatelj, ki se je ravno vključil v komuno, mi je 'težil', naj se mu pridružim. In sem šel,« pripoveduje Boštjan Ribnikar.
Pravi, da se ga je ob prihodu v komuno na Hrvaškem najbolj dotaknilo dejstvo, da so z njim delali fantje, ki so bili nekoč tudi sami odvisniki. »Nisem mogel verjeti. Takoj je bilo jasno, da tam nihče ni omamljen ali zadet,« o svoji izkušnji zdravljenja govori Boštjan Ribnikar. »V komuni sem slišal res težke zgodbe in potem mi že ponos ni dovolil, da bi odstopil od zdravljenja: če so oni zmogli, bom tudi jaz! Čeprav je bilo težko verjeti, da je kaj takšnega mogoče, je bilo mogoče. Rešil sem se.«
Hvala, dragi sosedje!
»Ko sem po štirih letih prišel na obisk domov, v Kranj, sem prvič doživel tisto pravo svobodo,« pripoveduje Boštjan Ribnikar. »Ko sem videl staro družbo, prijatelje, starše … Dojel sem, v kakšnem začaranem krogu sem bil zaradi droge. Res se je splačalo delati na sebi!«
Porodila se je ideja, da bi s prijatelji iz komune vzpostavili podobno organizacijo v Ljubljani - z bivalno enoto in podporo pri odvajanju od drog, ki bi jo vodili nekdanji odvisniki. »Začeli smo s telefonsko številko, prek katere smo ljudi informirali o organizacijah v tujini. Odziv je bil res dober, videlo se je, da izhajamo iz lastnih izkušenj in da smo svobodni. Naša največja motivacija je bil kontrast med starim in novim življenjem. Prej smo delali bolj škodo kot korist, zdaj pa smo imeli priložnost, da ljudem pomagamo in dejansko naredimo kaj dobrega. En posameznik, eno življenje: vsak, ki nam ga je uspelo usmeriti in mu pomagati ven iz sveta odvisnosti, je za nas pomenil dodatno motivacijo.«
Počasi so se odločili, da v Ljubljani poiščejo hišo za najem. »Ni bilo preprosto, saj imajo ljudje predsodke … A ves čas smo imeli podporo podobnih centrov iz tujine, močno voljo in veliko motivacije. Po pol leta smo našli, kar smo iskali, in leta 2009 tudi uradno registrirali društvo,« pravi Boštjan Ribnikar.
Še posebej so veseli podpore sosedov in občanov, ki so jih sprejeli s prijaznostjo in naklonjenostjo. »Radi bi se zahvalili našim sosedom, pa vsem občanom in mnogim donatorjem, ki nas podpirajo s hrano in materialnimi dobrinami, našim staršem in družinam. Naša bivalna enota v Dobrovi je v zelo lepem in prijaznem okolju, obdana z naravo, ki omogoča dolge sprehode. S sosedi imamo lepe odnose. Hiša res dobro vpliva na nove uporabnike, ki se lahko v takšnem okolju posvetijo samim sebi in najdejo pot iz sveta odvisnosti.«
Verjemite: je mogoče!
»Naš cilj je, da uporabnik pride v hišo, se ozdravi in se vrne v svoje okolje. Pri tem je dosti odvisno od vsakega posameznika, koliko je iskren. Koliko si v sebi sploh želi spremembe. Mi nikogar ne moremo spremeniti, lahko pa smo močna podpora,« pravi Boštjan Ribnikar.
Prva podpora je predvsem jasen in razgiban urnik. »Razgibane dejavnosti nam pomagajo skozi dan. Imamo skupni zajtrk, nato motivacijski sestanek, ki je lahko skupinski ali individualni, nato pa se razdelimo v delovne skupine. Nekateri ostanejo v hiši, pripravijo kosilo, perejo, čistijo, drugi gredo po hrano, ki jo dobivamo od podjetij, nekateri gredo v trgovino z rabljenim pohištvom, ki jo upravljamo. Pa ljudje nas kličejo za selitveni servis ali za rabljeno pohištvo … Za uporabnike je res pomembno, da se lahko prek našega selitvenega servisa in trgovine vključijo v delovni proces: vedno delamo v skupini, kar novim uporabnikom pomaga pri komunikaciji z 'zunanjim' svetom. Dobijo potrditev, da zmorejo, da jih ljudje jemljejo resno,« pravi Boštjan Ribnikar.
»Skupaj smo 24 ur na dan in veliko se pogovarjamo. Krepimo medosebne odnose, da lahko drug drugega motiviramo, predvsem nove uporabnike, ki imajo pomisleke, da bi šli domov. Spodbujamo jih, da ostanejo, da zdržijo. Stiske so hude in sploh ne gre samo za droge, ljudje imajo dolgove, nimajo prebivališča, veliko je težav v družinah. Uporabnikom pomagamo, da ponovno uredijo odnose z bližnjimi, s starši, mnogi imajo otroke, s katerimi nimajo stika. Imamo recimo uporabnika, ki je bil dolgo časa v vojni. Izgubil je brata, očeta, ženo, ima hčerko in mamo in še enega brata, s katerimi zdaj obnavlja odnos … To so hude travme.«
Ob vseh teh zgodbah Boštjan Ribnikar pravi, da je treba verjeti, da je nemogoče mogoče. »Je mogoče! Govorim iz izkušenj. Skupaj lahko prebrodimo marsikaj. Le odločiti se je treba.«
