Vem, da je človeštvo tisočletja verovalo v temne sile, zle duhove, ki nam škodujejo, in da se je proti demonski obsedenosti (v svojih različicah se je, na primer, pojavljala tudi v poganstvu) borilo z različnimi rituali, molitvami in uroki, ker si drugače ni znalo pomagati. Bila sem pa prepričana, da smo vraževerje že zdavnaj pustili za sabo in da lahko vidimo eksorciste le še v kakšnih stripih, filmih in nadaljevankah ali o njih beremo v knjižnih uspešnicah. Da se hudo motim, sem spoznala pred 20 leti ob obisku samostana v Vipavskem Križu, kjer nam je kapucinski misijonar, lastnik nenavadno dolge in košate bele brade, goreče (in za nekatere prepričljivo) razlagal o »simptomih« obsedenosti in o uspehih njihove »terapije«. Duhovnik Satanu zapove, naj zapusti obsedeno telo, prostor ali predmet, moli in pri tem uporabi krščanske simbole, relikvije, posvečeno vodo… Najljubši hudičev greh je napuh, kdo bo potem izganjal hudiča iz slovenske RKC?
Znamenja, ki jih je našteval in naj bi potrjevala obsedenost (nenavadni glasovi in jeziki, nenavadno vedenje, mišljenje in doživljanje, zožena zavest ter izguba zavesti, silna moč, odpor do religijskih simbolov in vrednot…), lahko vsa umestimo med simptome duševnih ali nevroloških motenj, RKC pa vztraja, da obstajajo primeri obsedenosti, ki niso klinične motnje. Zato me je zaskrbelo za zdravje teh vernikov: recimo za poslabšanje težav ali obolenj že zaradi rituala samega in še bolj zaradi prepoznega prepoznavanja ter prepoznega zdravljenja. Razumljivo se mi zdi, da je eksorcizem v preteklosti lahko predstavljal primitivno pomoč za lajšanje bolnikovega trpljenja, a na žalost tudi nasprotno, za sabo je puščal smrti. A nikakor mi ne gre v glavo, da ga Cerkev, ob vsem razvoju znanosti, zlasti psihološke, psihiatrične in nevrološke stroke, še zdaj prakticira.
A ne samo to. Medtem ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v cerkvenih krogih že menili, da so neposredni hudičevi vplivi na človekovo vedenje malo verjetni, in so nekateri teologi predlagali obravnavo Satana kot simbolnega in ne več kot resničnega bitja (psihološko gledano je zlo projekcija slabih, strah vzbujajočih delov človeške narave), je eksorcizem po zaslugi papeža Janeza Pavla II. (1978 do 2005), tudi sam se je v tem preizkušal, ponovno »zacvetel«. Leta 2004 je odredil, da mora vsaka škofija imeti izurjenega izganjalca, ki naj vodi skupino, v kateri so: psiholog, psihiater in nevrolog, ki so seveda verniki. Leta 2014 je Vatikan priznal Mednarodno zvezo eksorcistov, ta šteje okoli 400 članov, ter s tem eksorcizem potrdil kot uradno prakso znotraj kanonskega prava. »Mali eksorcizem« predstavlja že vsak krst, »velikega« pa lahko izvajajo duhovniki le s škofovim dovoljenjem.
In kako je glede tega v Sloveniji? Nadškofiji v Ljubljani in Mariboru ter škofiji v Novem mestu in Kopru imajo po enega eksorcista. Iz zapisov koprskega izvem, da ga je škof imenoval, »ker so ga predlagali duhovniki, ki so vedeli, da o tem že nekaj ve«, in da je lani kljub koroni vsak teden »obdelal« po 6 do 7 ljudi. Zvem, da loči obsedenost od duševnih ali nevroloških motenj z natančnim pogovorom in s preizkusom z relikvijami. »Pri zakramentih in relikvijah se hudobni duh začne upirati, delovati.« Zgrožena sem. Ali za našo RKC ne velja, da morajo vernika pred tem pregledati klinični strokovnjaki? Zaradi potrebne varnosti. Vsaj to, če se že moramo s takim vraževerjem »sprijazniti« še v 21. stoletju.
Eksorcizem pa ni nobena izjema. Obstaja še cel kup izkoriščevalskih mazačev, samooklicanih »terapevtov«, različnih, z reklamo dobro podprtih tehnik ter izdelkov… In politikov tipa »princ teme«. Samo te malikujejo čisto drugi verniki.
Polona Jamnik, Bled
