Teodiceja je filozofska panoga, ki poskuša upravičiti obstoj boga kljub vsemu zlu, krivicam in nesrečam v svetu. Zasnoval jo je Leibniz v delu Poskus teodiceje o božji dobroti, človekovi svobodi in izvoru zla (1710), toda že veliko pred njim je v antični Grčiji teodicejski tribunal odprl Epikur, ki je bogove odstranil ravno zaradi zla in tegob, ki pestijo svet. Njegovi argumenti so tile: če bog želi odpraviti zlo, a ga ne more, potem ni vsemogočen in zato tudi ne bog; če bi bog lahko odpravil zlo, a tega noče, potem je sam najhujše zlo – takšno bitje lahko imenujemo, kakor hočemo, a bog to ni; če bog zla niti ne more niti noče odpraviti, tedaj z njim sploh ni kaj početi. Epikur je bil materialist, atomist, ki je videl v naravi vrvež drobcenih delcev materije, ki se sprijemajo, nato pa iz njihove naključne aglomeracije nastajajo reči in živa bitja. Potem ko nastanejo, se vse odvija po nujnosti, točneje, slepi nujnosti, ki ne pozna nobenega smisla. Celoten svetovni red je brez smisla in moralnega pomena. Moralni pomen imajo le življenjske tehnike, s katerimi si človek v svetu brez smisla ustvarja svoj otoček smisla in sreče. Epikurjeva filozofija, pravzaprav kar filozofska smer, epikurejstvo, se je v antiki dobro prijela in se obdržala vse do prihoda krščanstva.
V 3. ali 4. stoletju pred Kristusom pa naj bi nastala tudi starozavezna Jobova zgodba, ki daje prav nasprotno teodicejsko rešitev. Bog in satan stavita, bog na Jobo...
Zaradi ruske ofenzive v severovzhodni ukrajinski regiji Harkiv je moralo svoje domove zapustiti skoraj deset tisoč ljudi, je danes sporočil guverner...