Na vprašanje, kakšen je dober plakat, se Radovan Jenko, profesor na oddelku za oblikovanje vizualnih komunikacij, odzove z mislijo enega najbolj priznanih oblikovalcev 20. stoletja A. M. Cassandra. Odličen plakat vstopi skozi oči in eksplodira v možganih. Oglaševalski medij z najdaljšo tradicijo družbene kritike še vedno živi v javnem prostoru in kljub vse večji digitalizaciji ne kaže, da bo kaj kmalu izumrl. Dodana vrednost plakatov ni v dekoraciji, ampak v sporočilu, pove profesor. »S plakatom ne rešiš sveta, to je jasno. Vendar ga moraš delati z namenom, da ga boš rešil. Kar pomeni, da ga je treba narediti dobrega, močnega. In dober, močan plakat je tisti, ki prenese sporočilo do gledalcev tako, da ima nanje neki učinek, ki bi ga lahko opisali samo kot 'aha' ali pa 'uau'.« Ravno ta mala razsvetljenja mimoidočih so tisto, kar želijo družbenokritični ustvarjalci doseči pri oblikovanju plakata. Z eno sliko sporočiti bistvo določene teme je mojstrstvo in za oblikovalce zanimivo, pravi Jenko. »Pri našem poklicu gre bolj za prenašanje sporočila nekomu drugemu. Plakat mora biti obrtniško dober. Če preseže to letvico obrtniško dobrega, pa lahko postane tudi umetnost. Čez čas. Ampak o tem ne odločamo mi.«
Družbenokritični plakat kot ogledalo družbe
V drugem letniku se študenti grafičnega oblikovanja prvič spoznajo z enim najpomembnejših medijev v oblikovalski stroki, pri čemer jih Jenko pogosto usmerja h kritičnemu pogledu na svet. »Problemov je vedno več in jasno je, da jih je treba komentirati,« zatrdi. Pri oblikovanju družbenokritičnega plakata si izberejo temo, ki jo skušajo avtorsko komentirati. Skozi to nalogo jih profesor uči veščin komuniciranja s plakatom. »To je medij, ki zahteva sorazmerno hitro razumevanje na ulici. Ne gre za to, da se ga gleda dolgo časa. To ni knjiga. Je nekaj, kar je podano v obliki znaka, simbola, vizualne kode, ki naj bi bila berljiva za vse, ne samo za posvečene.« Študenti so se lotevali različnih premislekov, od stanovanjskih in okoljskih problemov, lakote, potrošništva, hitre mode do družbenih omrežij, na katerih nekateri z všečkanjem lovijo svoj trenutek sreče.
Avtorica enega izmed bolj izstopajočih plakatov je Nia Gombač, študentka tretjega letnika. Ukvarjala se je z nezaposljivostjo nosečnic in povedala, da čeprav se bližamo enakopravnosti, te še vedno nismo dosegli. »Že vse življenje kot ženska opažaš, da prihaja do minimalnih razlik. Velik problem sem imela s tem, da so ženske diskriminirane in težje zaposljive zaradi svojih in partnerjevih odločitev. Posledice teh potem nosijo samo one,« razmišlja. Zelo je bila presenečena, da so njen plakat, ki s pomenljivo rdečo črto ločuje žensko od njenega »bremena«, razstavili na prostem. »To je zgolj nekaj, kar ustvariš v sobi med karanteno, pač še ena od stvari, ki jih je bilo treba narediti. Potem pa nenadoma greš mimo in vidiš plakat, ki je tam zaživel in je dejansko prišel do ljudi. Zelo dobro se počutiš. Dobiš potrdilo, da morda pa dobro delaš.« Študentom razstava veliko pomeni, saj je za številne ena prvih javnih predstavitev njihovega dela.
Radovan Jenko opaža, da je bilo nekoč v oblikovalski industriji več zanimivejših, boljših plakatov. Predvsem zato, ker se danes v večji meri prekrivajo s potrošništvom, zaradi česar je kakovost slabša. »Bistvo tovrstnih reklam je v denarju, ne v tem, da bi duhovno izobraževali,« pojasni. Meni, da je boj proti komercializaciji boj z mlini na veter. Kot eno izmed rešitev za agresivno oglaševanje predlaga, da bi več panojev namenili kulturnim ustanovam ali socialnim tematikam. Čar odličnih plakatov je v tem, da delček njih ostane v mimoidočih. Eksplozije v možganih ne gre zanemariti.
