»To je zajetno delo, ki pa se bere hitro in z užitkom – kot da bi gledali dober akcijski film,« je ugotovila jezikoslovka in antropologinja Tanja Petrović na torkovi predstavitvi knjige Učinki odtujitve, ki jo je v prevodu Aleksandre Rekar izdal zavod Maska. Študija s podnaslovom Performans in samoupravljanje v Jugoslaviji 1945–1991 je v angleškem izvirniku izšla leta 2016, njen avtor Branislav Jakovljević, sicer profesor gledaliških in uprizoritvenih študij na univerzi v Stanfordu (ZDA), pa se v njej loteva analize razmerij in povezav med samoupravljanjem kot posebno obliko upravljanja družbene lastnine ter živahno produkcijo konceptualne umetnosti v nekdanji Jugoslaviji.
Večplastna kulturna krajina
»Knjiga ni ne nostalgičen ne skeptičen pogled na jugoslovansko preteklost, temveč predvsem poskus razumevanja samoupravljanja kot neke teoretske prakse z jasnimi zgodovinskimi in epistemiološkimi mejami,« pojasnjuje Jakovljević. »V osnovi sem si hotel razložiti, kaj se je pravzaprav zgodilo v Jugoslaviji v 90. letih minulega stoletja, pri tem pa sem se moral v času vrniti vse do leta 1945.« Še en motiv za pisanje je bilo iskanje načina, kako spregovoriti o politični ekonomiji performansa. »Prav jugoslovanski primer ponuja neko sklenjeno zgodovino izjemno močne kulturne produkcije, ki jo je mogoče natančno preučiti.«
Ena izmed njegovih ugotovitev je, da kultura v času samoupravljanja nikakor ni bila enoznačna, kot se pogosto površno meni, torej bodisi uradna ali državna bodisi disidentska, kadar govorimo o alternativni in konceptualni umetnosti. »Že od samega začetka, torej od konca 40. let naprej, je prihajalo do razslojevanja: v 50. letih so že nastale prve alternativne skupine, pozneje so se jim pridružila študentska kulturna gibanja, skratka, kultura je živela v raznovrstnih plasteh, ki so se ohranjale, pa tudi prežemale vse do socialističnega baroka v 80. letih in nato razpada države.« Prav svojevrstna mentalna struktura samoupravljanja je omogočala, da so se na eni strani dogajali simfonični koncerti v industrijskih obratih (kot je bil nastop Beograjske filharmonije v tovarni vagonov Goša v Smederevski Palanki), na drugi strani pa je bilo mogoče v javnih ustanovah naleteti na alternativne in kritične prakse, kakor je opozorila Tanja Petrović.
Obredje za celotno državo
Eden izmed teh slojev je bila tudi množična kultura, v katere središču je bil pravzaprav performans oziroma različne vrste uprizarjanja. Kot osrednji jugoslovanski performans je tako Jakovljević navedel štafeto mladosti, ki je vsako leto ritualno obredla državo in jo spremenila v prizorišče množičnega obreda, v katerega so bili tako ali drugače vključeni skorajda vsi njeni prebivalci; podoben primer so bile množične stadionske koreografije na stadionih ob različnih praznikih, ki so imele tako kot štafeta svojo lastno estetiko in politično ekonomijo. »Skušal sem pokazati, da pravi pomen teh prireditev ni bil v njihovi zunanji podobi, ampak v odnosih, iz katerih so izvirale.« Enako pa velja tudi za manjše umetniške dogodke, kot je bila denimo leta 1954 predstava Čakajoč Godota na območju nekdanjega beograjskega sejmišča, ki so ga med drugo svetovno vojno nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče (in kjer je bila pomenska večplastnost vpisana že v samo prizorišče), študentske demonstracije v letu 1968 ali delovanje umetnikov, kot je bila na primer Marina Abramović.
Prav podobno kot kulturna produkcija je imelo tudi samoupravljanje številne obraze, je dodal Jakovljević: v vojski je imelo drugačno logiko in obliko kot na primer v tovarni, in različnim ljudem je pomenilo različne stvari; posebej »čista« oblika samoupravljanja se je po njegovem mnenju oblikovala v umetniških društvih ter študentskih kulturnih centrih. »Toda ne glede na to so bili v samoupravljanju vsi deli družbe prepleteni med seboj – s tem pa so tudi sodelovali v skupni diskurzivni ekonomiji, kjer je lahko imela, denimo, neka obrobna umetniška gesta ali teoretsko stališče veliko večji doseg in odmev kakor v katerem koli drugem tipu družbe.«
