Marko Kravos, pesnik, pisatelj, prevajalec in predsednik Bralne značke Slovenije: Skozi besedo lovimo ravnotežje

Je pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec. Rodil se je v Montecalvu Irpinu na jugu Italije, šolal se je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu, iz slovenistike pa je diplomiral na Univerzi v Ljubljani. Pozneje je v Trstu vodil založniško hišo in bil docent slovenistike na tamkajšnji univerzi. Bil je tudi predsednik slovenskega centra PEN, tajnik in član upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev, zadnje leto pa je predsednik Bralne značke Slovenije. Doslej je izdal 27 pesniških zbirk in 16 knjig za otroke, preveden je v 29 različnih jezikov. Sam prevaja iz hrvaščine, italijanščine in španščine. V Sloveniji je za poezijo prejel nagrado Prešernovega sklada, v Italiji pa nagrado Astrolabio d'oro.

Vilenica ima mesto v srednjeevropskem prostoru – Trst je nekakšen iztek srednje Evrope v Mediteran, pametno pa je nekaj mediteranske soli posuti tudi nazaj. Osnovna ideja festivala je še vedno razgled v srednjo in severno Evropo, je pa res nekoliko zmeden, ampak literarno živ, kot tudi potreben kot drugačnost, priložnost, ker se spogleduje še z drugimi prostori. Trst je bil že zaradi moje družine moje naravno zaledje – kulturno, jezikovno, in kot Tržačan nikoli ne spregledam, da je ena naših kulturnih dimenzij tudi Balkan. Narodnemu domu, ki naj bi ga dobili po 100 letih požiga nazaj, so včasih rekli Balkan. To samo govori o tem, da se mora tudi vsaka ugledna literarna institucija, kar Vilenica je, umeščati v neko zgodovinsko izkušnjo, gospodarjenje s svojim geostrateškim položajem, pri tem pa ne zanemariti prejšnjih in zdajšnjih stikov v kulturi, pisavah, literaturi.

Vsi literati smo predvsem individualisti in vsak vam bo rekel, da mu je rodno okolje preozko. Tako da bi tudi jaz rekel, da je Trst danes zakrčeno mesto. Če iščem neko perspektivo za svoj občutek svobode, sproščenosti, moram ustvarjati, razvijati svojo empatijo do drugega, se opremiti s poznavanjem njegovih vrednot, izkušenj – in korigirati tudi njegove šibkosti, nelepe poteze. V Trstu so se po vojni dogajale zelo zadrte stvari, vse tja do leta 1953, in tam sem rasel, zato ne moreš drugače kakor z besedo, sproženo roko, s samozavestjo, kulturnimi dobrinami iti na trg. Mene so naučili, da ne gre skrivati ne svoje identitete in ne svojega blaga. To si in imaš priložnost živeti in na to moraš gledati kot škrat na svoj zaklad.

Prevajanje mojih del recimo v italijanščino je zelo naporno za tiste, ki se tega lotevajo. Zelo se jim vtikam v delo. Vsako misel se da prestaviti v drug jezik. Imamo nekaj odličnih predvsem prevajalk, ki so zelo senzibilne, in potem lahko izbiram med slabšimi ali boljšimi prevodi. Redko katere moje izdaje so od enega avtorja. Gojiti moram habitus, ker moram v Trstu, če hočem ostati nezamejski in nezamejen pesnik, ostati odprt. Med pesniki in pisatelji iste krvi in istega jezika so rade zamere, k sosedi z drugim jezikom pa je lažje vstopati in prijateljevati.

Slovenščino moji kolegi literati v Trstu jemljejo kot neki izhod iz provincialnosti, obmejne zaprtosti. Ko berem njihove stvari s slovenskimi očmi, so zelo zadovoljni. Trst je denimo za Milano in druga italijanska središča tako rekoč ex ponto, gluha loza. Tako se v tem prostoru počutim kot ena dimenzija sveta. Pišem pa v slovenščini, ker sem Slovenec in to znam ohranjati. Zanje je morda nenavadno to, da se s tem upiram nekim tokovom množičnosti. Sem kot manjšina, ki se ukvarja z manjšinsko, poetično zadevo, ampak vendarle normalno živim in odpiram vrata na vzhod – včasih jih povabim na vrt Lili Novy (ex. vrt DSP, op. p.), da berejo svoje stvari, včasih na Bled na srečanja slovenskega PEN, včasih sem vpleten v Vilenico.

Prevodi naših del se jim vendarle zdijo razkošje. Vsak jezik je, kot bi se na novo umeščali in hkrati preverjali in dokazovali. Prevod v drug jezik je preseganje lastne ožine, tesnobe, ozkosti, je preverjanje prave cene svojega blaga. Je tudi filter in hkrati osmislitev poezije, ki ne samo da spregovori v nekem jeziku v neki prostor, ampak je to tudi način videnja sveta – in vse to nas potem univerzalizira kot pesnike.

Pesniki moramo ostati zavezani stanovski deveti deželi, iluziji, da tudi poezija ima smisel in mesto v tem svetu. In ob vsaki osebni krizi ali krizi javnega značaja, kot je zdaj recimo situacija s koronavirusom, pride na dan, da je ta na intimen način uporabljena beseda zelo potrebna. Na odprtju Nacionalnega meseca skupnega branja sem slišal psihologinjo, da v možganih nimamo centra za branje, ampak se branje umešča v središče za ravnotežje. To me je fasciniralo, saj sem tudi sam v nagovoru omenjal ravnotežje, ki se z branjem ohranja. Zdaj sem dobil potrditev tudi z logopedičnega vidika, da je treba tudi skozi besedo loviti ravnotežje. Vsak premik je dokaz, da živimo.

Nastala je v trdem času zamejenosti, hermetičnosti, nismo mogli niti 200 metrov od hiše, najhuje je bilo med 15. marcem in 15. majem, takrat sem to knjigo tudi pisal. Vem, koliko je človek sposoben brati v stiski in na kakšen način branje potrebuje. To je bil moj kreativni odziv, da presežem to stanje. V vsaki ustvarjalni kretnji je nekaj, kar hoče biti nasproti, se upirati, po drugi strani pa zapeljevati nekoga, da izstopi iz sebe. Ta situacija je spodbudila tudi mene in moje kolege. Če se sam osamiš in vrneš vase, je eno, če pa ti žugajo uniformirani ljudje, je to seveda hud izziv za kreativno gesto proti. V nas je vgrajeno, da gradimo vezi, celico, tkanino, prepleteno z odnosi in čustvi.

Šolstvo in tudi kulturne dejavnosti prehajajo na elektronske medije in si skušajo tako pomagati. Ampak to je neko strašansko onegavljenje proti naravi. Navajeni smo komunicirati skozi čutila in neposreden stik, brez tega smo dezorientirani, nismo si več podobni, smo goli in izpostavljeni kateri koli manipulaciji. Dotik, stik, okus, vonj je bilo meni kot Mediterancu vedno osnova mojega pojavljanja v svetu. Situacija je seveda diktat tega virusa, ampak ne smemo pozabiti na normalno življenje in prihodnost, postati moramo pozorni na drobce vsakdanjika, ki so nam bili odvzeti. Najobčutljivejše imam vedno na očesu, in to so otroci. Vidim, da bodo travmatizirani in zavrti.

Pri Bralni znački Slovenije bi radi ohranili primarni odnos med ustvarjalci – ilustratorji, pisci, interpreti literature in bralci. Na eni strani je potreba ustvarjalcev, da s svojo obrtjo zaslužijo svoj kruh, hkrati pa dejansko obstaja potreba po nekih duhovnih vrednostih, ki temeljijo na zelo bogati tradiciji na Slovenskem. Čitalniška kultura nas je postavila kot narod v drugi polovici 19. stoletja, potem so bile Večernice, na Primorskem so tigrovci tihotapili knjige in jih skrivaj delili za sv. Miklavža po hišah. Danes za bralno značko natisnemo 25.000 knjig za prvošolčke, da jih posebej povabimo k branju, in tudi tigrovci so med ljudi razdelili vsaj 30.000 knjig – na tem potem temelji odpornost duha in premagovanje črnih lukenj. Ko sem se leta 1943 rodil v internaciji na jugu Italije, sem imel v svoje gene vgrajen kultni odnos do slovenske besede in knjige, in ko sem dobil za darilo knjigo, jo je mama spravila, da sem jo dobil samo, kadar sem imel čiste roke. Malo tega obredja ne škodi.