»Najboljša motivacija za pisanje sta bila zame vedno ljubezen in strah,« zgolj napol v smehu pravi Monika Vrečar (1984). Po chapbooku (drobnejšem, tridesetstranskem izboru poezije) Začela bova, ko boš pripravljena (2011) in zbirki kratke proze Kdo je najel sonce (2012) je nazadnje izdala še zbirko poezije Šovinistka. »To moje nihanje se zelo čuti že v prvih dveh knjigah in šele Šovinistka zdaj zares kaže razumevanje Monike iz tistega časa. Bistvo življenja se mi zdi, da lahko v nekem trenutku spoznaš, da si se spremenil,« pravi avtorica.
Glede na njeno nekonformistično pisavo, ki se stoično upira tako družbenim (kapitalizem, patriarhat) kot družinskim (nasilje) in osebnostnim (odvisnost) škodljivim vzorcem, bi jo sicer le malokdo uvrstil neposredno med pisce ljubezenske literature. »Ampak v resnici je vse, kar pišem, ljubezensko, je krog obsojanja in odpuščanja. Ne gre le za odnose z drugimi, ampak tudi za odnos do sebe, ki sem si včasih prijateljica, včasih pa sovražnica.«
Živeti v jeziku
V Šovinistki tako pridejo še bolj v ospredje načini pisanja, ki so bili zanjo značilni že prej – prednjači hibridnost forme, ki sega vse od osebnoizpovedne lirike in avtobiografskih, dnevniških zapisov do besedil, ki nosijo značilnosti internetnih objav, pa znanstvenega diskurza, otroških izštevank… »Nočem intelektualizirati, to počnem pri svojem akademskem delu. V srži mojega literarnega pisanja je, da se obranim pred skušnjavo, da se kot avtor postaviš višje od bralca. Avtoritativni glasovi so se mi vedno zdeli sumljivi, prav akademski in literarni svet pa sta polna tega,« pojasnjuje piska, ki akademsko kariero nadaljuje v kanadskem Winnipegu, kjer piše doktorat iz študija komunikacijskih struktur.
V literarnem ustvarjanju brezkompromisno sega po pogovornih in narečnih zapisih, tudi kletvic se ne izogiba, dodaja zapise iz angleščine in nemščine, v svojem prestrukturiranju jezika krha ustaljeno sintakso, se igra s ponovitvami, izkorišča učinke (samo)ironije. »Ne želim se prepustiti samo eni perspektivi, če se namreč ujameš vanjo, na tej podlagi sodiš vse druge vidike. Tudi sebe v tej knjigi predstavljam kot avtorico, ki ima moč, a je vseeno šibka, ti dve dimenziji pa se zelo oplajata. Sem hkrati nekdo, ki trpi, a tudi zadaja trpljenje, nekdo, ki doživlja nasilje, a tudi je nasilen, nekdo, ki kdaj tudi nima prav, a ima vedno prav…«
Podobno jo na ravni jezika zanimajo odtenki, etimologije, mitologije, ki se porajajo v govorici, ki je skoraj vulgarna, ne pa stilske forme iz nabora »visoke« poezije: »Tudi sama imam občutek, da živim v jeziku, da sem jezik. Tudi zato ne maram kategorij, ki denimo ločujejo lirski subjekt od avtorja, avtorja od bralca. Rada imam te odnose, ki tvorijo pomen, ta vedno nastane v relaciji z bralcem, ni zaklenjen v knjigi.«
Sredstvo upora
Nastopi pred občinstvom so zanjo domala pomembnejši od izdaje knjige, sodi pa tudi med redke močne avtorje videopoezije. »Po naključju sem ugotovila, da imam nekakšen dar za vzpostavljanje stika z občinstvom, energija pa mora priti z obeh strani. Jezik zame ostaja zelo telesna stvar,« dodaja. Pa bi lahko podobno pisala v angleščini?
»Šele zdaj vidim, kako unikatna in močna je literarna scena v Sloveniji. Eden od razlogov za to so gotovo močni posredniki, ki povezujejo underground in mainstream;Dejan Koban je denimo že tak. To proizvaja energijo, ki jo na literarni sceni iščeš, in na neki način nadaljuje tradicijo, v kateri je jezik za Slovence zelo pomemben. Ne govorim o nacionalizmu, govorim o jeziku kot sredstvu upora. V Kanadi tega ne zaznam, tu je veliko umirjenega prilagajanja, posvajanja tujih stilskih formulacij na študiju kreativnega pisanja. Tudi zato sem neizmerno hvaležna, da sem še vedno del slovenske pesniške scene. Pridite za eno leto v Kanado, pa boste po vrnitvi domov spet začutili željo, da ne smete izpusti niti enega literarnega dogodka.«
