Kritika predstave Škofjeloški pasijon: Presunljivo potovanje onkraj krivde in greha
Postavitev Škofjeloškega pasijona, kakor jo je zasnoval režiser Jernej Lorenci s sodelavci, z izjemo osnovne predloge (ter seveda z njo povezane motivike) vsaj na bežni pogled nima dosti skupnega s pasijonsko igro, kot jo je v začetku 18. stoletja tako podrobno zapisal pater Romuald. Ta »vzgojna« pripoved o grehu, trpljenju in odrešenju Lorencija pač ne zanima v njeni spektakelski razsežnosti, torej kot barvita, razkošna, vendar v svojem idejnem sporočilu navsezadnje povsem nedvoumna »pridiga«, temveč bolj kot priložnost za rahločutno meditacijo o temeljnih potezah človeške eksistence. Gre za črto, ki jo režiser s premori zasleduje že desetletje in pol, vse od uprizoritev, kot sta bili Črimekundan ali Brezmadežni ter Ep o Gilgamešu, in ki se je skozi zadnje sezone še krepila z odrskim »utelešenjem« raznovrstnih arhaičnih in mitskih besedil, od Biblije do epskih pesnitev iz različnih kulturnih okolij.
Predstava Škofjeloški pasijon si besedilo patra Romualda jemlje kot izhodišče za neke vrste »duhovno dramo«, ki se odreka spektaklu in se usmerja predvsem v prisluškovanje temeljnim potezam človeške eksistence. (Foto: Nada Žgank)
Povedano drugače, Lorenci Škofjeloški pasijon zastavlja kot neke vrste »duhovno dramo«, ki se kot takšna odreka vsakršni slikovitosti množičnih procesij ter se prek...
V znamenju stoletnice priključitve mariborske opere tamkajšnjemu gledališču je zaživel prvi del nove opere Marpurgi, ki je nastala v sodelovanju med...
Hollywoodskih zvezd na beneškem filmskem festivalu letos zaradi pandemije koronavirusa ni bilo, je pa zlati lev kljub temu odletel v Ameriko. Dobila...