Scenarij o prekinitvi delovanja ali zapoznelem začetku sezone ni nov, zato ne bo odveč, če se nekoliko pomudimo ob genealogiji neskladij.

Živahni gledališki začetki

Uradno se gledališko delovanje med Slovenci v Trstu začne leta 1850 s predstavo v gostilni na obrobju mesta, ki jo pripravijo člani Slavjanskega društva. Trst je bil takrat večkulturno imperialno središče in pobudniki slovenskih kulturnih dejavnosti, ki so bile zaradi kozmopolitizma panslovanske, so bili Čehi. Priložnostni nastopi so bili narodnobudniški, delovanje pa se je polagoma razraščalo in 31. januarja 1880 so člani tržaške Slavjanske čitalnice že računali na 2400 gledalcev, saj so za uprizoritev Ogrinčeve V Ljubljano jo dajmo! najeli teater Fenice v središču mesta. Ob ljubljanskih igralcih Antonu Verovšku in Danilu so takrat v stranskih vlogah nastopali tržaški diletanti. Menda je bila to legitimacija za ustanovitev prve trajno delujoče gledališke skupine v Trstu (Negode, Ponikvarjeva, Germekova), ki je v drugih okoliških skupinah preusmerila razvoj v ansambelsko igro.

Iz časopisnih poročil izhaja, da so tržaški diletanti v repertoarnih izbirah, odrski tehniki in ansambelski igri privzemali izkušnje ljubljanskega Dramatičnega društva. Za Trst je to pomenilo uveljavljanje novega gledališkega diskurza, saj je tu prevladovala italijanska tradicija potujočih gledaliških družin z impresariji, vélikimi igralci, kapokomiki in primadonami, ki so gostovali v tržaških gledališčih na občinske stroške.

Dve dominantni nacionalni identiteti sta na prelomu stoletja med seboj tekmovali in se spodbijali. Kot katalizator razvoja umetniške dejavnosti so leta 1902 Slovenci ustanovili svoje Dramatično društvo in od tod dalje se je začelo razvijati slovensko meščansko gledališče po zgledu ljubljanskega Deželnega, vendar z jasnim ciljem, da kot sredotežna gonilna sila promovira med Slovenci v Trstu govorjeno in pisano umetniško besedo, ob tem pa razvija še glasbeno in likovno ustvarjalnost.

Za nemoteni razvoj je bila potrebna lastna dvorana v Narodnem domu, kjer je leta 1905 začel redno delovati stalni gledališki ansambel; prvi intendant Josip Prunk je na podlagi analize ekonomskega stanja slovenskih gospodarstvenikov utemeljil in dosegel (1907) profesionalizacijo skupine z angažmajem Antona Verovška, ki ga je v naslednjih letih nasledila Avgusta Danilova. Od sezone 19071908 je imelo tržaško Slovensko gledališče sodoben repertoar s po 30 in več premierami letno. Leon Dragutinović je v obdobju 19101914 uvedel redne poletne igralske tečaje, razpisal abonmaje pred začetkom sezone, časopisno obveščal o predstavljenih delih in avtorjih ter zaupal dvajsetletnemu Mirku Poliću glasbeno vodenje oper in operet. Pred letom 1914 je tržaški SG že uveljavil svojstveno izraznost, ki je izhajala iz specifičnih in kontradiktornih značilnosti Trsta v tisti dimenziji, ki si jo je mesto v habsburškem imperiju samo pripisovalo. Po vojni je vodstvo SG prevzel Milan Skrbinšek, po njegovem umiku pa sta si to mesto delila igralca Emil Kralj in Mario Sila. Požig Narodnega doma 13. julija 1920 je delovanje gledališča nasilno prekinil, oblast pa je ustanovo ukinila.

Od ilegale do priznanja

V obdobju od leta 1920 do 1927 so gledališki entuziasti pripravljali predstave pod vodstvom bratov Širok in v 30. letih se je gledališka tradicija nadaljevala z ilegalnimi ekstemporiranimi predstavami. Na podlagi te kontinuitete se začne SG uradno obnavljati 2. maja 1945, ko prvič javno nastopi igralska skupina IX. korpusa OF. Partizanski igralci so pozitivno vplivali na obujanje dramske dejavnosti v obnovljenih društvih, medtem pa so na ministrstvu za prosveto v Ljubljani začeli postopek za obnovitev tržaškega SG in opere. Glede na zgodovinski pomen so tržaško gledališče obravnavali kot eno od temeljnih slovenskih gledališč, vendar so izpostavljali njegovo specifično poslanstvo v večjezičnem prostoru, ki je zahteval posebno repertoarno politiko in izgradnjo specifične izraznosti.

Ansambel so sestavljali raznorodni gledališki igralci (Primorci, ki so se pod fašizmom izselili v Jugoslavijo, nekaj domačinov, nekaj ljubljanskih zanešenjakov, ki so zatiranim bratom vračali dostojanstvo z uglajeno besedo), toda vsi so se zavedali svojega poslanstva, zato je med ansamblom in ciljno publiko nastalo enkratno vzdušje. Gledališče je namreč v svoj krog pritegnilo vse akterje, ki so imeli ustvarjalne ambicije. Tržaški likovniki so se preverjali kot scenografi, glasbeniki so ustvarjali scensko glasbo in bolj nadarjeni pisci so v kritiških zapisih ubesedovali lasten pristop do stvarnosti in pomagali sooblikovati okus gledalcev. Poleti 1946 se je vrnil v Trst Vladimir Bartol in leto za njim Jože Babič, oba ob pravem času, da odločilno vplivata na vzpon kulturnega razvoja. Povezava s tradicijo je bila temeljnega pomena za povojno obnovo, iskanje sinteze med preteklimi gledališkimi izkušnjami in sočasnim okusom pa ena od izhodiščnih postavk. Presaditev druge izkušnje (in zbornega jezika) na tržaška tla je bila zaradi fašizma nujna in je imela na gledališko publiko izjemen vpliv, ker so jo dopolnjevale plodne razprave tržaških intelektualcev. Iz teh razprav je nastajala nova tržaška gledališka izraznost. Na idealni razvoj tržaške poetike pa so prepogosto vplivale politične okoliščine, kar je razvidno že iz menjavanja naslova ustanove:

Slovensko narodno gledališče (SNG) za Trst in slovensko Primorje (sezona 1945/46). Nastane na pobudo ministrstva za prosveto v Ljubljani, 10. oktobra 1945 izda Zavezniška vojaška uprava (ZVU) izsiljeno uradno priznanje, vendar ne dopusti uporabe nobene od mestnih dvoran;

SNG za STO (Svobodno tržaško ozemlje, sezona 1947/48). Upravlja ga SPZ (Slovenska prosvetna zveza, ustanovljena 7. oktobra 1945), krovna organizacija, ki jo ustanovijo po razpustu PNOO (Pokrajinskega narodno-osvobodilnega odbora) in je finančno odvisna od SLRJ;

SNG za TO (Tržaško ozemlje, sezona 1954/55). Ob razmejitvi so v določilih londonskega memoranduma zapisali, da je gledališče ena temeljnih ustanov Slovencev v Italiji, upravlja ga SKGZ (Slovenska kulturno-gospodarska zveza), ki se leta 1954 konstituira kot krovna organizacija in pod pokroviteljstvom SFRJ usklajuje delo gospodarskih in kulturnih ustanov;

SNG Trst (sezona 1956/57). Po meddržavni pogodbi bi morala italijanska država vključiti slovensko ustanovo med lastna gledališča; zaradi neizpolnitve obvez deluje ustanova napol legalno in ji preti zaprtje;

SG Trst (sezona 1959/60). Po odločni intervenciji najvišjih predstavnikov jugoslovanskih oblasti je obstoj ustanove potrjen, vendar mora izbrisati iz naslova "narodno" in ustanoviti društvo, ki jo bo upravljalo (Društvo Slovensko gledališče). Za financiranje še vedno skrbi SFRJ prek SKGZ. SG dobi uradno priznanje primarne (stalne) gledališke ustanove decembra 1964, italijanska država prevzame obvezo financiranja decembra 1968;

SSG-TSS Trst-Trieste (sezona 1972/73). Slovenska ustanova izpolnjuje vse zahteve, med drugim pluralno sestavljen upravni odbor, v katerem so predstavniki različnih političnih opcij, in tako jo uvrstijo med temeljna italijanska gledališča. Pristojno ministrstvo izda uradno priznanje leta 1977.

Dolga pot do lastne dvorane

V dolgem procesu za priznanje svojega statusa je gledališče uveljavljalo pravico do obstoja na podlagi kontinuirane dejavnosti. Italijanski državni predstavniki so se namreč radi izgovarjali, da gledališče nima lastne dvorane. Toda vrnitev centralnega Narodnega doma so leta 1945 in pozneje zavezniki zavrnili, prav tako so preprečili gledališko delovanje v svetoivanskem Narodnem domu ter ovirali poskus nakupa večje dvorane v središču mesta in najemanje privatnih dvoran za posamične predstave.

Leta 1946 so predstavniki krovne organizacije prek zaupnikov kupili hišo z vrtom v Ulici S. Vito 17, kjer so si gledališčniki uredili svoj sedež in z udarniškim delom uredili dvoranico za vaje. Istočasno so zaupniki kupili nekaj parcel pri Sv. Ivanu, kjer so imeli poletne predstave na prostem in leta 1955 zgradili večnamensko stavbo, v kateri je bila dvorana z odrom. V prvih povojnih letih so kupili še zemljišče na nabrežju (Corso Cavour 7), da bi tam zgradili novo gledališko stavbo, vendar jim ZVU ni dal gradbenega dovoljenja (na tej parceli je danes Hotel Jolly), zato so zemljišče prodali in leta 1951 kupili porušeno stavbo v Ulici Petronio 4, kjer so po načrtih arhitekta Eda Mihevca leta 1957 postavili temeljni kamen in začeli zidavo doma, v katerem SG domuje od decembra 1964. Lastna dvorana je bila ključnega pomena za ureditev statusa gledališča, ker se po veljavni italijanski zakonodaji gledališka skupina brez lastne dvorane ni mogla uvrstiti med stalno delujoče ansamble.

Pri prizadevanjih za ureditev položaja so gledališče javno podprli tisti italijanski gledališki ustvarjalci (E. De Filippo, G. Strehler in P. Grassi), ki so v SG prepoznavali tržaško specifiko kot dodano vrednost italijanskemu gledališkemu diskurzu. Glede konstitutivnega akta pa so bila stališča med predstavniki slovenske manjšine različna. V 60. letih je pomenila uvrstitev med stalna italijanska gledališča velik ugled. Po vsedržavnem pravilniku so tem ustanovam zagotavljali reden dotok denarja predstavniki lokalnih javnih uprav, delovanje pa so nadzirali gledališki strokovnjaki v upravnem odboru. V tem pogledu je bil tržaški SSG izjema, ker je v svoj upravni odbor imenovalo izključno predstavnike političnih organizacij in strank, za katere so Slovenci volili. Uradno priznana anomalija je v veljavi še danes.

Izgubljanje identitete

Krize so torej v tržaškem gledališču stalnica, od 70. let dalje pa se je začel večati razkorak med ciljno publiko in umetniško ponudbo. Tržaška specifika se je zanemarjala na račun splošnega vseslovenskega diskurza, pozneje še raznih metadiskurzov, ki so bili ciljni publiki tuji. Nedvomno so politični akterji, ki so v upravnem odboru pogojevali umetniško vodstvo, pripomogli k brisanju tiste izraznosti, ki si jo je ansambel pod vodstvom Jožeta Babiča, ob skrbnih analizah Vladimirja Bartola in ob temeljitih presojah kopice tržaških intelektualcev izdelal v letih negotovosti (19491959).

Prva vsebinska kriza je pomenila osip gledalcev in poskus ustanavljanja alternativnih skupin, vse nadaljnje pa so prikrili finančni primanjkljaji in sklicevanje na neizpolnjene dolžnosti italijanskih javnih ustanov do SSG. Za obstoj SSG pa je temeljne važnosti uzaveščenje njegove specifike, ker je eno od slovenskih gledališč, ki se razvija v drugačnem/italijanskem okolju in je izrazit produkt medkulturnosti.