Zakaj smo taki, si ne znam odgovoriti. Ali postajamo nestrpni zaradi potrošništva, ki nam vsak dan prigovarja, da »imamo pravico« do tega in tega? Ampak nas so učili, da je moja pravica pravica do takrat, ko z njo ne škodim drugemu oziroma drugemu ne delam krivice. Enostavno, kajne? Velikokrat v življenju bi nas morali spomniti na to. In če smo kolikor toliko čuteča bitja, bi moralo to veljati za ves svet okoli nas, ne le za ljudi. Pa ne mislim s tem le na bližnje, in od teh ne samo družine in prijateljev ali prebivalcev Slovenije, Evrope. A očitno je imel gospod Hobbes še kako prav, ko je nekoč napisal, da je človek človeku volk. Ko sem to prebral, sem bil v gimnaziji. In se mi je zdelo grozno, da je nekdo lahko tako mislil. Saj smo ljudje vendar neki kolektiv, si pomagamo in podobno. Morda v zelo omejenem smislu res, a čim postanejo ljudje okoli nas preveč abstraktni, tam nekje daleč, »za devetimi gorami in devetimi vodami«, pa vse skupaj nima smisla, ne?
Vsaj tako se zdi. Vojne netimo kot za stavo. In kje so še vsa druga živa bitja, morda se mi boste smejali in rekli, da sem malo prismojen, a dejansko smo preveč povezani, da bi si lahko privoščili tako ignoranco. Štorklje, na primer, so ptice, ki jih imamo verjetno vsi radi in nam je hudo, kadar vidimo, da je kakšna poginila, ali pa da se je podrlo staro gnezdo, ali pa da se par spomladi ni vrnil gnezdit. Najbrž smo na neki način ponosni, da imamo v Sloveniji medvede in da kar dobro sobivamo z njimi, medtem ko jih drugod streljajo in jim nastavljajo žeblje v hrano, če se slučajno pojavijo. A naš način življenja spreminja okolje tako zelo, da živalske vrste izumirajo hitreje kot kadar koli v geološki zgodovini Zemlje (sem pravkar izrekel veliko neumnost? – vsaj mislim, da sem res to prebral, zagotovo pa je izumiranje izjemno hitro).
In mi si zatiskamo oči kot mali otroci in nočemo tega videti in hočemo živeti tako naprej. Nočemo malo potrpeti, se čemu odreči, razmisliti in spremeniti naše poti. Ne, odraščanje nas v samem bistvu ne naredi pametnejših.
