Sedaj se poskušajo pritajiti za izgovore o neki »administratorki«. In zmedeno zatrjujejo, da niso tako mislili in da niso vedeli, kaj je ta »administratorka« naredila. Prepozno! Saj v samovoljo neke »administratorke« nihče ne verjame. Ker tudi obstoječe pravne možnosti pri tej zadevi niso bile izčrpane, sklicevanje na upoštevanje odločitve sodišča in pravne norme prav tako ne vzdrži.
Gre torej za zavesten politični poskus uvažanja tujega nacionalizma ter za namero podžiganja razdora in ideološkega revanšizma med prebivalci Slovenije. Toda ta poskus se je izjalovil. Njegovo politično ozadje je razgaljeno. Tako imenovani janšizem se je znašel na točki, ko so mu hrbet obrnili celo koalicijski vazali. Prebivalci Slovenije pa so znova dokazali svojo kulturno zrelost, ki se ni pripravljena podrejati niti uvoženim nacionalizmom niti politiki, ki ob marginalizaciji slovenske kulture poskuša uveljavljati mračnjaštvo.
Predvsem pa se je z vsem tem razgalil tisti del slovenske politike, ki se ga je oprijelo ime janšizem. Zmeraj bolj jasno je namreč, da si ta politika poskuša slovensko družbo podrejati s podžiganjem in stopnjevanjem ideoloških nestrpnosti in razdorov, z razvrednotenjem, marginalizacijo in razkrojem kulturne živosti in samozavesti, s protiintelektualizmom, zastraševanjem, z vzorčnim vnašanjem tujih nacionalizmov, s težnjo po izključevanju ter izničevanju drugih in drugače mislečih, z uveljavljanjem paravojaških enot in policijskega šikaniranja, z brezobzirnim strankarskim aktivizmom, selektivnim populizmom, s podrejenostjo kultu vodje in enoumjem.
Če so torej nekatere skupine predvsem starejših volivcev pričakovale, da bo avtokratsko vodena politika v tej državi »naredila red«, jim je sedaj najbrž precej bolj jasno, da gre za politiko, ki slovensko družbo peha v ideološke razdore prejšnjega stoletja. Tako se – in to je jasno tudi razviti zahodnoevropski javnosti – pogrezamo v splet norosti in bolečine nacionalističnih in ideoloških obračunavanj iz prejšnjega stoletja. S tem pa se znova ponujamo v plen raznim, še zmeraj nevarno živim madžarskim, italijanskim, balkanskim in nemškim nacionalizmom, ki so v odnosu do Slovencev že pokazali svoj pravi obraz. Če pri tem kdo misli, da v sedanjem stoletju kakršna koli okupacija Slovenije ni več mogoča, se pač naj zamisli nad današnjo kapitalsko lastniško strukturo v tej deželi in nad tem, kako današnji lastniki nekdaj našega premoženja vplivajo na slovenski obstoj, razvoj in perspektivo. Ni si namreč mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da je večina slovenskega gospodarskega kapitala že razgrabljena ali uničena. In si ni mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da si sedaj prav te plenilske politike prizadevajo za »lastninjenje« zdravstva, šolstva, javne infrastrukture in kulture, torej slovenskega družbenega kapitala. Ravno tako pa je ob pravkar sprejetih svežnjih zakonov neodgovornemu pohlepu gospodarskega kapitala vse bolj na voljo tudi slovenski naravni kapital. Ker pa sta pri vsem tem današnji slovenski politiki slovenska kulturna prepoznavnost in istovetnost, ki sta Slovence reševali in ohranjali skozi stoletja, v napoto, ju z napadi na osrednje slovenske medije, s primitivno oholim omalovaževanjem umetniške in kulturne ustvarjalnosti, slovenskih javnih kulturnih zavodov, samozaposlenih v kulturi in nič manj ljubiteljske kulture poskušajo marginalizirati ter nadomeščati s cenenim narodnjaškim zabavljaštvom ali nacionalističnim hujskaštvom.
Slika je jasna! Kdor hoče videti, lahko vidi. In zares ni razloga, da spričo vsega tega ne bi dojeli, kam taka politika v resnici vodi.
Če pri vsem tem tako imenovanemu janšizmu ni več pomoči, pa je za druge stranke sedanje vladne koalicije in za vsakega poslanca posebej napočil zgodovinski trenutek, ko se morajo odločiti, ali bodo Slovenijo še naprej pomagali pehati v kaos in somrak ideološkega zombijevstva ter tujih nacionalističnih interesov – ali pa bodo odločno stopili na stran interesov velike večine, torej več kot osemdesetih odstotkov državljank in državljanov Slovenije. Vsi drugi interesi, ki jih voditelji vazalnih koalicijskih strank in poslanskih skupin izpostavljajo kot opravičilo za svoje vazalstvo, so v tem zgodovinskem trenutku nepomemben drobiž. Pravzaprav jih slovenska javnost čuti kot partikularne – in izdajalske.
S tem pismom se slovenski kulturniki pridružujemo splošnemu protestu zoper janšizem.
Vlado Žabot, Boris A Novak, Draga Potočnjak, Peter Kovačič Peršin, Milan Dekleva, Andrej E. Skubic, Mojca Kumerdej, Milan Petek Levokov, Matjaž Hanžek, Duša Jesih, Matej Kranjc, Aleš Mustar, Maja Vidmar, Dušan Šarotar, Barbara Korun, Ivo Svetina, Cvetka Bevc, Lenart Zajc, Iztok Osojnik, Lidija Dimkovska, Ervin Fritz, Jana Putrle Srdić, Žiga Koriž, Andrej Morovič, Amalia Kraigher, Vinko Moederndorfer, Pavle Rak, Matjaž Kmecl, Aljoša Trnovšek, Tea Rogelj, Tanja Tuma, Dragica Novak Štokelj, Andrej Detela, Jasna Knez, Blaž Lukan, Tomaž Brejc, Simona Semenič, Barbara Kapelj, Vesna Mikolič, Edi Berk, Brane Mozetič, Mate Dolenc, Saša Pavček, Matej Stupica, Mojca Senegačnik, Manica K. Musil, Samo Vadnov, Dejan Habicht, Monika Skaberne, Tone Škerjanec, Alenka Jovanovski, Ljuba Krušič, Andrej Rozman Roza
Pismo podpira tudi Društvo likovnih umetnikov Ljubljana, zanj Mojca Zlokarnik in Mojca Smerdu.
