Štiri nacionalne ustanove – Univerza v Ljubljani, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Slovenski center Pen – so danes na Vrhniki prvič podelile Cankarjevo nagrado za najboljšo izvirno knjigo minulega leta s štirih področij, ki jih je Ivan Cankar vrhunsko obvladal: pripovedništvo, liriko, dramatiko in esejistiko. Z novoustanovljeno nagrado je bil ovenčan roman Sebastijana PregljaV Elvisovi sobi – zgodba, ki dobro zajame občutke generacije, ki je razpad Jugoslavije, vojno in tranzicijsko obdobje doživljala v zgodnji mladosti.
Iskreno veseli Pregelj, o katerem je žirija poudarila, da je njegova pisava artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino (»ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati«) je nagrado sprejel rekoč, da je pisal o svoji generaciji, ki je živela v prelomnih časih. »Tudi predstavniki srednje generacije se že lahko zazremo v svojo preteklost in zapišemo svoje zgodbe, ob tem pa jih povemo tudi mlajšim bralcem. S tem jim lahko za popotnico pokažemo, da je treba takrat, ko so časi malo bolj razburljivi, ravnati malo mirneje in bolj držati skupaj, pa stvari potem kar uspejo.«
Le črna utopija?
Na prelomne čase, ki smo jim priča v zadnjih mesecih, se je v zašpiljenem govoru zazrl tudi slavnostni govornik, dramatik in pisatelj Tone Partljič, ki je prepričan, da »nas knjige še lahko napišejo, hitro se namreč človeku pozna, ali je bralec ali govori na pamet«. Ivan Cankar je z razlogom avtor, ki ga največkrat citiramo in ga bomo vedno več mislili: »Nekaj časa je živel na Dunaju, kjer je bil z revnimi otroki in odvečnimi starci že razvit brutalni kapitalizem. Ta je v naši literaturi s Cankarjevima likoma Jakobom Rudo in Kantorjem v literaturi delal šele prve korake.«
Pa so pisatelji z narodno-graditeljsko idejo že opravili svojo nalogo in jih ne potrebujemo več v tej vlogi? »Cankar se je takoj oglasil, da je cesar gol, kadar je bil gol. Nečemu pomembnemu bi se odpovedali, če pisatelji ne bi več opravljali te naloge v zvezi z resnico,« je bil nedvoumen. »Bojim se močnih osebnosti v vrhu politike, ne le onkraj Atlantika, tudi kje drugje, na prehodu Evrope v Azijo, pri naših vzhodnih sosedih... Te bi dale vojski in policiji hitro še kakšno funkcijo, na živce jim gredo novinarji, na umetnost gledajo cinično, protestnike razglašajo za sovražnike. Mogoče tega ni pri nas in je to le moja črna utopija. (Smeh.) Ampak Cankar je rekel, da imajo utopije tudi to lastnost, da se mnogokrat uresničijo.«
Pronicljiv in piker
Literatura navsezadnje ne more živeti mimo časa in se ukvarjati le sama s sabo, pisatelj mora najprej sebe, nato pa svet, v katerem živi, nujno kritično reflektirati, se je strinjal tudi Vinko Möderndorfer, ki je bil nominiran z zbirko esejev Ljudomrznik na tržnici. »Znotraj svojega pisanja, tako dram kot denimo novel in družbenopolitičnih spisov, je bil Cankar izjemno političen in neizprosen. Le tako lahko tudi ustvarjalci spremenimo svet, prepričan sem, da na bolje,« je dodal. Avtorica nominirane drame to jabolko, zlatoSimona Semenič je izpostavila še Cankarjev jezikovni izraz in ga označila za najboljšega diagnostika slovenskega značaja.
Pesnik Brane Senegačnik, avtor zbirke Pogovori z nikomer, pa je opozoril predvsem na umetnikovo soočanje s samim seboj. »Ko razmišljam o Cankarjevi pronicljivi pikrosti, se sprašujem, le kaj bi si mislil o našem proslavljanju njegovega imena,« je opozoril in nasmejal zbrane.
Ti so se na robu gozda, s pogledom v dolino, v tej vrhniški skrivnosti – Cankarjevem lazu, delu posesti pod cerkvico sv. Trojice, ki ga je imela umetnikova družina v lasti do leta 1886 – z resno zbranostjo predali najprej umetnosti, nato pa prepolnim košaram češenj.
