»Samozaposleni ustvarjalci smo vpeti v zapleten sistem kulturniške preživetvene ekonomije, kjer igrajo pomembno vlogo subvencije prispevkov za socialno varnost, razpisi za projektna sredstva, točkovanje za delovne štipendije, knjižnično nadomestilo, gostovanja na rezidencah, festivalih in prodaja del. Za vse to so pomembne nagrade,« je okroglo mizo v sklopu Slovenskih dnevov knjige odprla povezovalka Marija Mojca Pungerčar iz KUD Trivia, sicer tudi urednica Novičnika za samozaposlene v kulturi. »A nagrade so navsezadnje pomembne tudi kot družbena potrditev in avtorjeva samopotrditev,« je prepričana. Če so torej tudi nekakšna smetana na torti – kako o njih razmišljati, ko kultura nima za torte?
Še vedno socialni korektiv
»Nagrade pogojujejo možnost nadaljevanja prekarnosti, saj z njimi podaljšujemo status samozaposlenega v kulturi s pravico do plačila prispevkov. A če razmišljamo, koliko točk nagrade prinesejo na razpisih in ali denarne nagrade začasno rešijo naš socialni položaj, kot nagrade izgubijo pomen,« meni pesnica in pisateljica Nina Dragičević, češ da prekarnost ni le zaposlitveni, temveč tudi življenjski status. Tudi prevajalka in literarna kritičarka Tanja Petrič se strinja, da nagrade ne bi smele biti socialni korektiv, a to do neke mere žal vendarle drži.
Borut Savski prihaja z nekoliko bolj stabilno financirane intermedijske scene: »Raje bi videl, da nagrade morda niti ne bi bile finančne, ampak bi bolj prispevale k realnemu trudu posameznikov v polju delovanja, da bi torej bolje odsevale resnično stanje kakovosti.« Tudi Katerina Mirovič je prepričana, da razmeroma majhen krog striparjev nagrad za dodeljevanja statusa ne potrebuje, saj tudi v žirijah ni pravih poznavalcev stripa: »V Stripburgerju pa denimo nočemo podeljevati nagrad brez finančne vrednosti. Zbiranje papirjev in plaket se mi zdi povsem odveč.«
Nagrade močno potrebujejo slikarji, dodaja vizualna umetnica Mojca Zlokarnik: »Eden od motivov, zakaj smo na DLUL ustanovili nagrado Ivane Kobilica, je bilo tudi podaljševanje statusa. To se mi zdi problematično, ker bi nam status moral omogočiti osnovno pravico do dela, karierna rast pa je povsem ločena kategorija.« Po mnenju arhitekta Tomaža Krištofa pa arhitektom še več kot prispevki pomeni, da je neki objekt sploh postavljen: »Za sodobnejše stavbe denimo nimamo varovanja dediščine, zato so nagrade lahko varovalo, da se stavb ne spreminja.«
Le višja pričakovanja
Največ nagrad – skoraj dvajset – se podeljuje na področju literature, več kot pol manj na področju glasbe. A bolje je, da je nagrad več kot manj, se strinjajo samozaposleni, poleg tega jo je nemogoče dobiti vsakih pet let – kot predvideva postopek za podaljševanje statusa. »Še največ nam je morda prinesla nagrada knjižnega sejma, ker smo zato prodali več stripov,« poroča Katerina Mirovič. Mojca Zlokarnik pa spomni, da dobijo zaradi nagrad slikarji morda kakšno priložnost več za razstavo ali kasnejši odkup dela. Krištofova izkušnja je, da njegove nagrade niso zvišale cen nadaljnjim projektom, »le pričakovanja naročnikov so bila nekoliko višja«.
Ob refleksiji, da so prejemniki nagrad na področju vizualne umetnosti in arhitekture (pre)pogosto moški (in ne ženske) ter profesorji (in ne samozaposleni), Nina Dragičević ocenjuje, da se dolga patriarhalna tradicija pri nagrajevanju vsaj v književnosti vendarle zaključuje. »V zadnjih letih je tudi na področju prevajalstva med nagrajenci več žensk, a se bojim, da je to bolj povezano s feminizacijo poklica in vse manjšimi honorarji,« poudarja tudi Tanja Petrič.
Kaj pa v pokoju?
Izredne pokojnine, do katerih so bili upravičeni vrhunski, torej tudi nagrajeni ustvarjalci, znanstveniki in športniki, je država zaradi zakonskih pomanjkljivosti pred desetletjem nehala podeljevati. Zadnja tri leta jih sicer na novo podeljujejo športnikom, na vprašanje, kdaj jih bodo spet deležni tudi kulturniki, pa nam na kulturnem ministrstvu niso odgovorili, čeprav si za to že dolgo prizadevajo različne iniciative, od društva Asociacija do UO Prešernovega sklada, ki se mu pravkar izteka mandat.
Kulturniki, ki v pokoju pogosto živijo še skromneje kot prej, lahko sicer zaprosijo za republiško priznavalnino. Ta je od januarja 2019 naprej enaka razliki med višino predlagateljeve izplačevane pokojnine in zneskom 850 evrov. O tem, ali je predlagatelj do nje upravičen, poda mnenje komisija na kulturnem ministrstvu. Ta o izjemnem prispevku kulturnika odloča glede na dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj in glede na dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti o njegovem delu, so sporočili z ministrstva. Republiško priznavalnino trenutno prejema nekaj več kot 200 kulturnikov, kot poudarja Marija Mojca Pungerčar, pa to niso zgolj nekdanji samozaposleni, temveč tudi nekateri javni uslužbenci z izjemnimi dosežki.
