Z analizo ukrepov bomo torej ugotavljali, kakšno »organsko solidarnost« (kot bi rekel oče sociologije Durkheim) napovedujejo ukrepi za izhod iz krize. To nam hkrati omogoča videti najgloblje določitve našega pravnega in moralnega reda.
Prvi sklop ukrepov je v resnici pomoč podjetjem in samozaposlenim, da lažje preživijo v času epidemije. Država je prevzela vso breme za bolniške odsotnosti zaposlenih in samozaposlenih, ki jim v času epidemije plačuje zdravstveno zavarovanje od prvega dne naprej, ne šele po 30. dnevu odsotnosti, kot je običajno. Ta nadomestila so celo nekoliko višja, če oseba zboli za koronavirusom ali če se okuži na delovnem mestu.
Da bi preprečila množična odpuščanja v času krize, je država prevzela tudi nadomestila za plače delavk in delavcev na čakanju in tistih, ki ne morejo opravljati dela zaradi višje sile (ker so zaradi zaprtja šol otroci ostali brez varstva, ker je ukinjen javni prevoz ali ker je onemogočen prehod meje). Ponudila je nadomestila v višini 80 odstotkov plače. Nadomestila so celo višja od zakonsko določenih, saj ne smejo biti nižja od minimalne plače, vendar tudi ne višja od povprečne plače leta 2019, vsaj ne v tistem delu, ki ga zagotavlja država. Podjetja so pri teh delavcih opravičena tudi vseh socialnih prispevkov, spet do višine povprečne plače leta 2019. Toda za pomoč bodo lahko zaprosila samo tista podjetja, ki bodo dokazala, da so se jim prihodki precej zmanjšali glede na prejšnje leto, sicer bodo pozneje morala vračati pomoč. Izrecno pa je izključen javni sektor in tudi vsa podjetja finančnega ter zavarovalniškega sektorja.
Drugi sklop ukrepov zadeva tako podjetja kakor zaposlene. V času epidemije podjetjem ni treba plačati pokojninskega in invalidskega zavarovanja za vse zaposlene s plačo do višine treh minimalnih plač. Toda v zameno bodo morala podjetja vsem zaposlenim, ki prejemajo plačo do višine treh minimalnih plač, plačati 200 evrov »kriznega dodatka« na mesec. Vsi, ki imajo do okoli 1700 evrov neto plače, avtomatično dobijo krizni dodatek, tudi tisti, ki delajo od doma. Spet je izključen javni sektor in podjetja finančnega in zavarovalnega sektorja. Pri kriznem dodatku opazimo, da njegov namen ni pomoč skupini zaposlenih, ki se je znašla v »ekonomski in socialni stiski«. Skrajna zgornja meja je najprej visoko nad eksistenčnim pragom (tri minimalne plače), zato vključuje tudi osebe, ki se ne soočajo z ekonomsko in socialno stisko. Na drugi strani krize ne lajša, denimo, zaposlenim s krajšim delovnim časom. Med njimi je veliko trgovk, ki imajo neredko krajši delovni čas ne po svoji volji in so bile v času epidemije ena izmed najbolj izpostavljenih delovnih skupin. Ker se pomoč odmerja sorazmerno z obsegom zaposlitve, te kljub dodatku ne bodo dosegle dohodkov nad pragom revščine. Če potegnemo črto, ta ukrep ne rešuje ekonomske stiske nekaterih in daje krizni dodatek tistim, ki ga ne potrebujejo. Skupina, ki jo dodatek še zajema, je »srednji razred«, ki ga kapital kupuje za svojega ideološkega zaveznika. S tem ta krizni ukrep reproducira družbeni sistem soizkoriščanja.
Treba je vseeno priznati, da je med zaposlenimi ta ukrep nediskriminatorno zajel vse nižje dohodkovne razrede, kar pa ne velja pri samozaposlenih. Tretji sklop ukrepov zadeva samozaposlene, ki se jim v času epidemije samodejno odloži plačilo prispevkov za dve leti, če ne zaposlujejo delavcev. Vrh tega lahko vsi samozaposleni zaprosijo za odpis vseh socialnih prispevkov in za temelji dohodek (700 evrov na mesec), če dokažejo, da so imeli manjše prihodke glede na mesec februar 2020. To pravilo mnoge vnaprej izključuje. Samozaposleni imajo namreč pogosto neredne dohodke in nekateri ne morejo dokazati prilivov za februar, zato jih ta pogoj samodejno izključi. To so praviloma prav eksistenčno najbolj ogroženi. Javna opozorila več organizacij pa tudi kažejo, da ta pogoj v veliki meri izključuje prav prekarizirane intelektualne in kulturne delavce. Ravno zato so med sprejemanjem zakona te organizacije predlagale, da se kot referenčno obdobje določi daljši čas več mesecev, vendar so bili vsi predlogi zavrnjeni. Zakon pa zanimivo pri neki drugi skupini predvideva prav rešitev, ki jo je parlament odrekel samozaposlenim. Pri priznanju odškodnine za zmanjšan dohodek kmetov se namreč upošteva referenčno obdobje treh let oziroma zadnjega leta pri »dopolnilni dejavnosti na kmetiji«. Ni pa bilo mogoče istega orodja uporabiti pri samozaposlenih. Iz ukrepov so dosledno izključeni tudi tisti, ki so samozaposleni za krajši delovni čas, ker samozaposlitev kombinirajo z drugimi oblikami dela in socialnega zavarovanja. Ti ne morejo zaprositi za sorazmerni del odpisa dolga in temeljnega dohodka. Spet zanimivo, pri zaposlenih s krajšim delovnim časom velja rešitev, da lahko uveljavljajo vse pravice sorazmerno z obsegom svoje zaposlitve. A kar je bilo mogoče pri zaposlenih, se ne zdi sprejemljivo pri samozaposlenih. To pokaže, da celo solidarnostni ukrepi stremijo k povečevanju diferenciacije delovne sile.
Naslednji sklop ukrepov so enkratni krizni dodatki za družbene skupine, ki so se znašle v težkem položaju zaradi epidemije, med njimi upokojenci, študenti in prejemniki socialne pomoči. Okoli 10.000 študentk in študentov dela v obsegu polovičnega delovnega časa, še enkrat toliko v obsegu polnega delovnega časa. To so vse tako rekoč prikrite zaposlitve, ki kažejo na odvisnost te populacije od plačanega dela. To delo so študenti izgubili čez noč, solidarnostni ukrepi pa so jim dali samo 150 evrov enkratne pomoči. Ravno toliko so dobili tudi prejemniki socialne pomoči, med katerimi so družine z otroki, ki so z zaprtjem vrtcev in šol izgubili svoj edini topli obrok na dan, ki nimajo računalnika, da bi se vključili v izobraževanje na daljavo, in ki jih je z epidemijo zadela še vrsta drugih težav. Če primerjamo: zaposleni s 1700 evri plače so za čas krize dobili 500 evrov enkratnega dodatka, družine prejemnikov socialne pomoči pa 150 evrov. Toda država je tudi v času epidemije učiteljica, ki svoje nezaposlene poučuje, da so sami odgovorni za svojo ekonomsko in socialno stisko, ker se ne uklonijo komurkoli, ki je pripravljen kupiti njihovo delo za kakršnokoli ceno. Tako jih država znova postavlja v začaran krog družbene stigme, saj sama zaposlitev še ne odpravlja revščine. Če najdejo delo v kateri izmed nestandardnih oblik dela, je zelo verjetno, da se bodo samo premaknili iz prejemnikov socialne pomoči med revne zaposlene. To dokazuje podatek, da se je celo med gospodarsko ekspanzijo pred epidemijo delež delavk in delavcev, ki sodijo v skupino revnih nestandardno zaposlenih, ves čas povečeval.
Na koncu je treba omeniti še nove oblike dela, ki bodo očitno vse bolj uhajale delovnopravnemu varstvu. »Začasno in občasno delo v kmetijstvu« je oblika, ki je nastala leta 2018 in za katero ne veljajo predpisi delovnega prava. Doslej jo je bilo možno opravljati samo 120 dni na leto, krizni ukrepi pa so odpravili časovno omejitev, zato jo bo možno opravljati brez omejitev vse do konca leta 2020. Razlog je zaprtje meje, zaradi česar se kmetijska podjetja ne morejo več oskrbovati z migrantskimi sezonskimi delavci. Zakon ima rešitev tudi za ta problem. Kmetijska podjetja bodo sporočila potrebe po delavcih zavodom za zaposlovanje, ti pa jim bodo morali poslati delavke in delavce na čakanju, ki jim v času epidemije država plačuje nadomestilo plače. Tako so zemljiški posestniki in kmetijska podjetja dobila dostop do še cenejše delovne sile, kot so bili migrantski sezonski delavci, izpolnile so se jim sanje vsakega kapitalista, da ima na voljo disciplinirano brezplačno delovno silo. (Vsaj ministrstvo za kmetijstvo vse doslej ni dalo jasnega odgovora, ali si je kako drugače predstavljalo izvajanje zakona).
Analiza kriznih ukrepov je pokazala, da je glavni naslovnik družbene solidarnosti »srednji družbeni razred«, ki se (še) ne sooča s socialno stisko in te pomoči (zdaj) niti ne potrebuje. S tem se krepi temeljni zaveznik kapitala, zato da se že med krizo vzpostavljajo pogoji za nadaljnjo reprodukcijo kapitalizma. »Srednji družbeni razred« je tudi vzvod, s katerim bo mogoče nadaljevati in povečevati trend ekonomske in socialne prikrajšanosti revnih delavk in delavcev, pa tudi kulturne segregacije, saj se na njih vse bolj lepijo vzdevki, kot so družbeni paraziti, lenuhi itn. Zdaj je namreč v danih okvirih že jasno, da bo po epidemiji gospodarstvo »okrevalo«, če bo pripravilo delavke in delavce do še večje pokornosti in še večjega izkoriščanja.
