Naraščajoči gnev (vsaj) dela kulturnikov bi težko pojasnili zgolj z nenaklonjenostjo trenutni vladni garnituri; navsezadnje je še pred dvema letoma celotna kulturniška javnost, od javnih ustanov do samozaposlenih, glasno zahtevala odstop neučinkovitega Antona Peršaka, kaj dosti simpatij pa nista bila deležna niti predhodnika Vaska Simonitija (Dejan Prešiček in Zoran Poznič), četudi so vsi pripadali nekim drugim vladam in strankarskim kvotam. Bolj verjetno gre za odsev trenutka, v katerem se je v vsej klavrnosti pokazala dolgotrajna sistemska in finančna erozija področja, kjer že več ministrov ni izkazovalo niti celostnega razumevanja razmer, kaj šele razvojne vizije ali zmožnosti reševanja težav.
Kulturni sektor je med tistimi, ki jih je pandemija najbolj prizadela; produkcijski procesi so se ustavili, prizorišča so se zaprla med prvimi, v polnosti pa bodo zaživela med zadnjimi – pri čemer je težko pričakovati, da se bo občinstvo vrnilo v enakem številu, še več neprijetnih obetov pa prinašajo napovedi gospodarske krize, čeprav so izgube že zdaj ogromne. In če se ministrstvo ob tem obnaša, kot da je vse v najlepšem redu, je zaskrbljenost kulturnikov razumljiva; če pa minister za pomoč svojemu področju ne predlaga nobenih ukrepov, evropskim kolegom pa se medtem hvali »z uspešnim lajšanjem posledic koronakrize« in s svojimi »nenehnimi prizadevanji«, se zlahka zazdi, kakor da se nahaja v nekem drugem vesolju kot resor, za katerega je odgovoren – ali pa se nesramno spreneveda.
V začetku maja je denimo več kot 40 krovnih organizacij v kulturi pozvalo ministrstvo k dodatnim investicijam v kulturo, za kakršne so se od začetka krize odločile številne evropske države, da bi z njihovo pomočjo zagnale okrevanje po epidemiji. Na Maistrovi se niso odzvali. Na gluha ušesa so na primer pred tedni naletela tudi vprašanja o možnostih odpiranja kinodvoran ali vsaj drive-in kinov (prikazovalci so prejeli le kratek odgovor, da je to pač prepovedano), ko pa je vlada pogojno omogočila tudi izvajanje prireditev v zaprtih prostorih, je ministrstvo gledališča in kine o tem obvestilo šele dva dni zatem. Brez vsakega odziva so ostale številne pobude združenj in samozaposlenih, ki jim je začelo po tistem, ko kultura niti v okviru tretjega paketa ni bila deležna nobenih posebnih ukrepov, postopno prekipevati – še posebej, ker jih je tako mimogrede kot neke neresne nergače okarala tudi državna sekretarka na ministrstvu Ignacija Fridl Jarc.
Dokončno pa jih je razburila zadnja izjava ministrstva, da je pripombam prisluhnilo in da so »samozaposleni dobili prav vse, kar so zahtevali«, ki je vsaj zavajajoča: uvedba začasnega temeljnega dohodka za samozaposlene ni bila posledica prizadevanj ministrstva, temveč reševanja gospodarstva; tudi državno kritje plač in prispevkov tistim, ki so bili na čakanju, ni bila posebna pridobitev znotraj samega resorja. Čeprav so bili omenjeni ukrepi dobrodošli tudi za vse, ki delajo v kulturi, ti pogrešajo priznanje resnosti razmer, še bolj pa ustrezen pogled v prihodnost po epidemiji: drugače kot v sosednjih državah, kjer posebej za pomoč kulturi ustanavljajo krizne sklade, namenjajo milijone za nove delovne štipendije in oblikujejo razvojne spodbude, se pri nas v tem pogledu ne premika nič – niti v podobi kuponov za kulturne prireditve, kakršne je vlada namenila turizmu (v vrednosti skoraj dveh letnih kulturnih proračunov). Občutki samozaposlenih in nevladnih producentov, ki pa ga je zaznati tudi v nekaterih ustanovah, da namerava ministrstvo vsaj del kulturne pokrajine (sploh tistega, do katerega so predstavniki sedanje oblasti v preteklosti pogosto javno izkazovali sovraštvo) prepustiti propadu, so zato vse močnejši.
