»V Srbiji sem padel v zelo simpatično kulturno-pedagoško druščino svoje drage Tanje. Njeni prijatelji so me hitro posvojili, naša srečanja pa so pravi debatni krožki, povezani s kulturnim dogajanjem in družbenim angažmajem,« o živih razpravah v svojem novosadskem družabnem krogu pripoveduje Andrej Strehovec. »Ljudje se tu veliko in radi izražajo. Ne da jih ne bi zanimalo, kaj imajo drugi povedati, vendar so v pogovoru zelo aktivni, v kar se moraš vklopiti,« je jasen sogovornik. Sam se je dinamični kulturi diskusij skozi leta prilagodil na način, da komunicira hitreje in da poskuša biti v tem tudi bolj zabaven ter ustvarjalen.
Življenje v Srbiji, kjer preživi dobršen del leta, je arhitektu prineslo tudi večjo sproščenost. »Zaživel sem v novem okolju in z distanco gledam na prejšnje, nisem pa ga še spoznal do te mere, da bi me dogajanje v Srbiji obremenjevalo. Kot tujec bivam v prijetnem okolju,« pojasnjuje. Vendar to ni njegova edina razlaga, zakaj je v Srbiji bolj sproščen. Prepričan je, da je to povezano tudi s srbščino, ki je blizu njegovi generaciji, rojeni v poznih 70. letih. »Ko smo bili mladi, je bil najbolj smešen vic vedno v srbohrvaščini, veliko je bilo v srbohrvaščini tudi glasbe in stripov. Kultura Jugoslavije, ki je bila povezana tudi s kakovostnimi zabavnimi temami, z nadaljevankami in filmi, je bila v tem jeziku.« Ob tem premišljuje še o družbeni vlogi humorja v srbskem okolju. »Opaziti je, da ljudje tu težavam kljubujejo z določeno stopnjo ironije in več humorja. Vajeni so hujših časov in tako precej lažje vzpostavijo čustveno distanco do zdajšnjega dogajanja,« ugotavlja arhitekt.
Vojvodinski komplimenti za Slovence
Zaradi podobnega kulturnega okolja bivanje v Novem Sadu od Andreja Strehovca ni zahtevalo veliko prilagoditev. Živi v mestu z multikulturno tradicijo. »V Vojvodini je že v času Jugoslavije živelo veliko manjšin srednjeevropskih narodov. Novosadsko družbeno okolje pozdravlja multikulturnost,« pravi. Ob tem še dodaja, da »velik del ljudi goji lokalno in regionalno pripadnost in se počutijo Srbe in Vojvodince obenem. Vojvodina je bila v Jugoslaviji avtonomna pokrajina, ki je leta 1989 s spremembo ustave izgubila del avtonomije.« Kot še posreduje svoje izkušnje, pa je novosadsko okolje izrazito gostoljubno do Slovencev. »Včasih mi je kar nerodno, ker imajo Slovence v Vojvodini tako zelo radi, saj za to nimam posebnih zaslug, razen da sem se rodil v Sloveniji. Sem si pa samo zaradi tega prislužil že marsikateri kompliment.« Starejše generacije mu pripovedujejo o prijateljevanjih s Slovenci še iz časov Jugoslavije, te občutke pa prenašajo tudi na mlajše generacije.
Mesto festivalov
Novi Sad je zelo živahno mesto, poudarja. »Lokali so ves čas polni in staro mestno jedro, v nasprotju z veliko drugimi evropskimi mesti, ni zamrlo zaradi nakupovalnih središč na obrobju urbanih okolij. Specifiki prestolnice Vojvodine sta stara trdnjava in Donava, ki ji zaradi svoje velikosti dajeta občutek dimenzije sveta,« pravi Andrej Strehovec.
Zelo priljubljena je peščena plaža ob reki, v kateri se domačini radi kopajo in jo šaljivo poimenujejo kar »naše morje«.
Prednost in posebnost Novega Sada, ki je mesto festivalov, je tudi njegova kulturna intenzivnost. Ta bo prihodnje leto, ko bo nosil naziv evropska prestolnica kulture, še okrepljena. V kulturno dogajanje v mestu pa se je vklopil tudi Andrej Strehovec. Že ob prihodu v Srbijo je začel delovati na strokovnem področju, povezanem z arhitekturo in kulturo prostora, ter aktivnosti nadaljeval na mednarodni umetniški sceni. V Društvu arhitektov Novega Sada so ga povabili v upravni odbor, sodeluje pa tudi z več umetniškimi centri. »Zelo aktivni smo pri mednarodni izmenjavi. Pripravljam selekcijo za mednarodno nagrado piranesi 2020, žiriramo za slovensko Vurnikovo študentsko nagrado 2020, organiziramo letošnji Salon arhitekture v Novem Sadu, pravkar pa pišem članek za revijo Slovenika.«
V mariborski Hiši arhitekture je nedavno organiziral tudi razstavo modernistične arhitekture Novega Sada, v Muzeju sodobne umetnosti Vojvodine pa razstavo v sklopu mednarodne arhitekturne konference Piranesi, ki že leta poteka v Piranu.
Enoten arhitekturni prostor
»V Novem Sadu nimam občutka, da sem prišel v novo okolje, temveč le, da sem se nekoliko premaknil v regiji. So slike, ki jih prepoznavaš. Gre za arhitekturno kulturno povezan prostor. To so izhodišča, vzpostavljena v avstro-ogrski mestni in vaški podobi ter v arhitekturni zapuščini jugoslovanskega modernizma. Ljubljana, Maribor, Celje, Zagreb in Novi Sad so si v določeni meri vizualno podobna mesta,« še razmišlja arhitekt. Integracija v drug prostor pa je bila zanj lažja tudi zato, ker v njem ni iskal ekonomskega zavetja, kar je po njegovem mnenju lahko neprijeten trenutek ob selitvi. S Slovenijo je ohranil poslovno vez, saj tam izvaja projekte v okviru studia Strehovec arhitekt. Trenutno se ukvarjajo s stanovanjskimi hišami in naravovarstvenim centrom. Lani je v soavtorstvu z arhitektom Robertom Potokarjem prejel prestižno nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije – zlati svinčnik. Sam pravi, da se občasno delo na daljavo zelo dobro obnese. »Na tak način se je zmanjšalo število zamudnih sestankov. Dobro pa se je obneslo tudi spremljanje dela na gradbišču, ki v določeni meri poteka tudi prek videokonferenc. Na gradbišču se vedno mudi, lovijo se roki. Zato so pogovori veliko bolj mirni in osredotočeni po videokonferenci in prek dopisnih debat,« pravi Andrej Strehovec.
Ko strne svoje izkušnje vklapljanja v življenje v Novem Sadu, še dodaja, da je bila zaradi vse ljubezni, ki se je v tem okolju okoli njega sprostila, integracija lažja. Olajševalna okoliščina pa je vsekakor jezik, ki zanj nikoli ni bil ovira. »Vendar pa v trgovini in taksisti radi ugibajo o mojem naglasu. Večinoma ugotovijo, da prihajam iz Slovenije, nekateri pa mislijo, da sem iz Rusije. Domačinom je prijetno, ko v pogovoru uporabim lokalno besedo, ki ni prav vsakdanja. Rad se učim novih izrazov,« pa o svojem raziskovalnem angažmaju do okolja tudi na tej ravni pripoveduje arhitekt.
