»Ob vrnitvi, ko me je mama peljala z letališča, sem ji zaupala: 'Zaljubila sem se.' Mame ni zanimalo, v koga, pač pa je le nekoliko zadržano vprašala: 'Kam?' V nadaljevanju sva se z Bradyjem družila na tekmovanjih in se pred tremi leti poročila. Najin skupni dom je v majhnem rudarskem mestecu, s tem, da sva zaradi tekmovanj približno 250 dni na poti. Večinoma skupaj. Starši so bili najprej nekoliko v skrbeh, a ko so ga spoznali, so videli, da bo vse v redu.«
Globe je mesto s 7500 prebivalci, ki se večinoma ukvarjajo z dejavnostmi, povezanimi z rudarstvom. Bradyjevi starši imajo tudi manjšo kmetijo, v nasprotju z njegovim dedkom, ki ima ranč, kakršnih smo vajeni iz filmov o Divjem zahodu, opisuje Toja. Mesto premore pet gostinskih lokalov, dve trgovini, dve osnovni šoli, bolnišnico in fakulteto za medicinske sestre. »Tam te vse okrog tebe lahko piči, zbode ali ugrizne. Vse ima bodice, ne le kaktusi, veliko je pajkov, kač, škorpijonov. Arizona ni zelena, kot je Slovenija, in je zelo suha. Poleti gredo temperature tja do 50 stopinj. Ljudje so zelo prijazni, mogoče včasih preveč, in ta prijaznost ni vedno iskrena, zdi se mi nekako priučena. V Sloveniji sem vedno vedela, kdo ti je naklonjen in kdo ne, v Ameriki tega vsaj na začetku nisem mogla prepoznati. Tam ljudje tudi več delajo. Mnogokrat ni časa za kuhanje in se gre zvečer ven na večerjo ali se poje na hitro pripravljene obroke. Ljudje živijo za to, da bi zaslužili, potem pa nimajo časa tega porabiti. Ni priložnosti, da bi skrbeli za svoje telo, zdravo prehrano, več gibanja … Na koncu utrujeni od dela večer preživijo ob televiziji. Glede varnosti lahko povem, da se še nikoli nisem počutila ogrožene. Bradyjev dedi na primer še ni zaklenil avta in pušča ključe v njem, tudi ko gre v mesto.«
Natančna puščica
Arizona je gotovo ena tistih zveznih držav, kjer imajo prebivalci najbolj tipičen ameriški odnos do orožja. »Je drugače kot tu, zame sicer malo strašljivo, ker na to nisem navajena. Je pa res, da imam tudi sama v spalnici pištolo, in če bo kak nepridiprav začel stikati po hiši, mu bom, preden bo odprl vrata spalnice, povedala, da jo bom uporabila. Upam, da do tega ne bo prišlo. V Ameriki je pogled tak, da če te nekdo pride napast, imaš orožje, da se braniš. Mož Brady pravi, da ker imajo v Ameriki ljudje doma orožje, gre za najbolj oboroženo ljudstvo, in če bi jim ga odvzeli, bi bila velika verjetnost, da bi bila država napadena.«
Zanima nas, koliko sta za človeka nevarna lok in puščica, s katerim tekmujejo lokostrelci. Toja ustreli z besedami: »Če bi puščica zadela človeka, bi šla skozi njegovo telo.« Ups! Kaj pa natančnost? Bi v realnosti lahko uprizorili legendo, ko nekdo z 20 metrov prepolovi jabolko? Toja je spet odločna: »Moj mož je lani dosegel svetovni rekord: od 72 strelov jih le 18 ni zadelo središča tarče, velike kot nekoliko debelejše jabolko. Ni streljal na 20 metrov, pač pa na 70.«
Njen mož pištole res ne potrebuje. Je najboljši lokostrelec na svetu in tudi lovec. Predvsem jelenom in divjim prašičem, ki mu prekrižajo pot ali jih izsledi, se slabo piše. Na srečo jih pokonča le toliko, kolikor jih domači in prijatelji lahko pojedo.
Skupaj z možem se preživljata izključno z lokostrelstvom. Glavni vir prihodkov so denarne nagrade, ki pripadajo prvim trem uvrščenim na turnirjih, pomemben delež so prihodki od sponzorjev, še zlasti pa je Toja hvaležna Lokostrelski zvezi Slovenije, ki ji krije polovico potnih stroškov. Profesionalna oprema niti ni tako zelo velik strošek. Lok, ki ga uporablja, stane približno 3000 evrov. Sem so všteti puščice, lok, merilna naprava, stabilizatorji, sprožilec, tetiva in še nekatere manjše stvari, kot so ključ za vijake, tok, daljnogled …
Z zlato medaljo
Toja Ellison je bila poleti zlata na evropskih igrah, je evropska prvakinja v poljskem lokostrelstvu in trenutno osma na svetovni lestvici. Hm, poljsko lokostrelstvo? Mar to pomeni hojo po polju in streljanje na poljske miši, glinene golobe, tarče …? Toja se namuzne, potem pa vse natančno opiše: »Gre za streljanje v naravi, večinoma v gozdu, kjer streljamo v tarče, ki so različno oddaljene od nas, od deset do 60 metrov. So tudi na različnih višinah, na tleh, na hribu, v grapi pod nami. Za polovico tarč vemo, kolikšna je oddaljenost, za polovico moramo sami ugotoviti. Če se pri oceni oddaljenosti zmotiš, napačno nastaviš razdaljo na loku, in če je ta ocena napačna za več kot tri metre, nimaš nobenih možnosti, da bi zadel cilj. Pri 3D-streljanju so tarče v obliki živali, pri tarčnem streljanju pa v nasprotju s poljskim stojimo vzporedno v vrsti in streljamo na tarče, oddaljene 50 metrov. To je razdalja za sestavljeni lok, pri ukrivljenem loku se strelja na 70 metrov.«
Toja Ellison se je, ko se je še pisala Černe, ukvarjala z gimnastiko, a je bilo te poti konec zaradi vnetja vretenc. Prijateljica jo je nagovorila k novemu, ne najbolj razširjenemu športu in prve strele je sprožila v Kranju, kjer se je pripravljala za dvoransko sezono, zunanje strelišče pa so si kmalu uredili ob igrišču za golf v Smledniku. V nadaljevanju je bila članica lokostrelskega društva iz Šenčurja. Njen strelski delovnik je videti tako, da šest ur strelja in eno uro preživi v fitnesu. »Fizična priprava pomeni 30 odstotkov uspeha, deset odstotkov je odvisno od opreme, vse drugo pa je plod mentalne pripravljenosti. Če ne verjameš vase, ti nič ne pomaga. Pomembni sta samozavest in samopodoba. Do tega sem si med drugim pomagala tudi tako, da sem po vsem stanovanju in v avtu obesila listke s pozitivnimi afirmacijami, zmorem, lahko sem najboljša … Pri poteku strela je treba paziti, da ga vedno izvedeš enako. Tako na treningu kot na tekmovanju mora biti vsak stik z lokom enak. Najprej primem ročaj loka, sledi poteg, zasidram z roko ob obrazu, nastavim merek v sredino tarče in sprožim. Če z določeno fazo nisem zadovoljna, grem od začetka. Pri strelih v dvorani imam za tri strele na voljo dve minuti. Pri streljanju razviješ specifične mišice in zgodilo se je že, da kakšen silak s fitnesa ni mogel napeti mojega loka.«
Nekoč na olimpijskih igrah?
Ni pa lokostrelstvo prav vse, kar jo zanima. Čeprav za lokostrelce velja, da starostnih omejitev ni, in zelo dobre rezultate dosegajo tudi tekmovalci pri petdesetih letih, jo že zdaj zanima tudi alternativna medicina. »Zanima me vse, kar je povezano z zdravjem in načinom življenja, kjer so potenciali posameznika maksimalno izkoriščeni. To pomeni, da zdravje ni le, da te nič ne boli, ampak da živiš tako, da izkoristiš ves svoj potencial. Mislim, da je alternativna medicina pot do tega. Za zdaj sem le lokostrelka, alternativno medicino pa pridno študiram, kolikor mi čas dopušča. Če hočeš nekomu pomagati, moraš biti dlje časa na isti lokaciji. Sama ves čas potujem in ne vem, kdaj sem bila nazadnje en mesec na enem mestu. Pri scenar terapiji, v katero se poglabljam, človek potrebuje od deset do 12 terapij, včasih tudi več. Tega mora biti deležen enkrat do dvakrat na teden. Gre za neke vrste akupunkturo, ki sprošča človekove meridiane.«
Disciplina, v kateri nastopa, za zdaj ni olimpijska. To naj bi postala leta 2024 in Toja pravi, da je na ta izziv pripravljena že zdaj. V tem je tako uspešna, da je v Sloveniji boljša tudi od moških kolegov.
