V Južnoafriško republiko se je Marjana Dumville leta 1991 preselila zaradi tedanjega partnerja, ki ga je spoznala na potovanju po Nepalu. Ko je prišla v Cape Town, je kot računalničarka tam hitro dobila službo. Ko se je po sedmih letih ločila, se je vrnila v Slovenijo, vendar v Evropi ni zdržala dolgo. Po treh letih je odšla na obisk k afriškim prijateljem, a nato v Cape Townu tudi ostala. Pred desetimi leti je s svojim sedanjim partnerjem Davom odprla studio za vadbo joge, ki sta ga razvila v manjši center dobrega počutja.
Kaj jo je prepričalo, da je ostala v Cape Townu? Pravi, da povezava velemesta z morjem in gorami. »Mizasta gora ima toliko poti, da če bi vse življenje hodil po njej, ne bi vseh prehodil. Morje je precej čisto, bogato z ribami, pa tudi sicer je v mestu raznovrsten rastlinski in živalski svet. V bližini je mogoče videti pavijane, pingvine, tjulnje, morske pse in kite,« pripoveduje Marjana Dumville. Do kolonije pingvinov na plaži Boulders je na primer le 40 minut vožnje iz mesta.
Sicer pa Cape Town v Južni Afriki velja za umetniško mesto in je v primerjavi z Johannesburgom bolj umirjeno. »Ima prekrasna predmestja, kot je recimo slikovito staro pristanišče Kalk Bay, kjer so ribiči še aktivni. Središče pa je izjemno živahno in nasploh je urbano okolje zelo multikulturno. Tu se naučiš sprejemanja različnosti,« je jasna sogovornica.
Južnoafričani tudi pravijo, da so ljudje v Johannesburgu bolj zagnani, družabni in gostoljubni, v Cape Townu pa bolj nedostopni in je zato težje navezati prijateljstva, Marjana Dumville posreduje lokalne primerjave in stereotipe. »Druženja v Cape Townu so bolj neobvezna in odvisna od vremena. Ljudje so prijazni, le malo težje je tu delati, ker zamujajo,« pa zaupa svoje izkušnje.
Druženja ob odprtem ognju
Najpogostejši način druženja je braai. »To je nekakšen piknik. Ženske pripravijo solate, moški pa pečejo meso na žaru,« priljubljeno južnoafriško obliko družabnosti predstavi Marjana Dumville. Na tak način se s prijatelji dobijo velikokrat, pri čemer pa gre za drugačno gostoljubnost, kot jo poznamo pri nas, saj vsak nekaj prispeva k jedilniku. »V Sloveniji gostitelj pripravi vse, ko pa te tukaj nekdo povabi k sebi, vedno vprašaš, kaj naj prineseš,« navado predstavi sogovornica.
Marjana Dumville s partnerjem živi v hiši z vrtom in ob vodi. Zato karanteno, ki v Južni Afriki zaradi virusa traja že dober mesec, pri čemer so izhodi omejeni le na nakupe hrane in druge nujne opravke, lažje prenašata. Pa ne samo zaradi zunanjega prostora okoli doma, temveč tudi zaradi družabne aktivnosti na daljavo, ki jo izvajajo s sosedi. Ob večerih se družijo vsak s svojega balkona in imajo precej resen program. Imeli so že Abbin večer, poslušali so opero, imeli didžeja in glasbo v živo, ko sta onadva bobnala.
»S sosedi smo zelo povezani in si veliko pomagamo. Ko vsako leto za tri mesece odideva v Ljubljano, skrbijo za najino hišo,« pripoveduje sogovornica. Zaradi kriminala, ki se je v zadnjih letih razpasel v Cape Townu, sosesko ob alarmnih napravah varujejo tudi zasebni varnostniki. »Vendar ni bilo vedno tako. Še nedolgo tega sem se lahko sama sprehajala po plaži, na kar zdaj niti pomislila ne bi. Tja gremo le v večjih skupinah. V zadnjem času je postalo vse bolj nevarno. Ropajo tudi kolesarje v gorah,« o situaciji pripoveduje Marjana Dumville. »Zato vsakič, ko pridem na obisk v Slovenijo, ki bo vedno moj prvi dom in na katero sem posebno navezana, varnost izjemno cenim,« še dodaja sogovornica.
Skupnost si pomaga
Socialna neenakost je v Južni Afriki velika. Visoka je stopnja nezaposlenosti, korupcije in revščine, vendar pa skupnost deluje solidarno. »V revnih soseskah skupno prispevajo denar za pogreb, kot tudi za nujne poti svojih članov. Solidarnost sem pred leti doživela tudi sama. Ko sem se peljala v taksiju – kar je tu kombi za osem ljudi, v katerem se jih po navadi pelje veliko več –, sem nenadoma ugotovila, da sem doma pozabila denarnico. Vsi so začeli zbirati denar za mojo vožnjo in ni prišlo v poštev, da ne bi nadaljevala vožnje do svojega cilja,« še pripoveduje Marjana Dumville. Pomoč skupnosti je to, kar jih rešuje v revščini in krizi, je prepričana. Tudi ob raznih nesrečah, kot so poplave in požari, ljudje stopijo skupaj. Ob tem sogovornica omeni besedo ubuntu, ki v zulujščini pomeni človeškost. Pojem zaobjema južnoafriško humanistično filozofijo »sem zato, ker smo« in poudarja pomen človečnosti v skupnosti, Marjana Dumville še pokaže na družbene korenine solidarnosti.
Ena od stalnica v Cape Townu so tudi pogosti odklopi elektrike, kar se lahko zgodi tudi večkrat na dan in je posledica pomanjkanja vlaganj v infrastrukturo. Nekaj časa jim je zaradi suše primanjkovalo tudi vode, a je s tem zdaj bolje. »Sankcije so se v zvezi s tem sicer že spremenile, vendar smo ljudje v veliki meri ohranili spremenjene navade in smo veliko bolj varčni z vodo. Če v življenju kdaj kaj oklestimo, včasih niti ni nujno slabo.«
