Darja Abram z družino že sedem let živi v Dominikanski republiki. Pravzaprav je zgodba o tem, kako so iz Gorenjske prišli v Dominikansko republiko, kot iz filma – preselili so se z vsega petimi kovčki. Skupaj s skupino slovenskih prijateljev so se namreč odločili, da bi tam odprli meditacijsko-regeneracijski center. »Ko smo se selili, nisem nič vedela o deželi. Odprla sem atlas, da sem videla, kje to je, pogledala nekaj slik in videla, da imajo lepe plaže. Rekla sem si, da je videti v redu, in smo šli. Bila sem preveč zaposlena s hčerkami, ker je bila ena dojenčica, večji dve pa sta bili stari štiri in pet let. Istočasno smo še prodajali hišo, moževo podjetje in niti ni bilo časa, da bi raziskovala, kam gremo. Niti se nisem preveč obremenjevala s tem, pač sem mislila, da se bomo že prilagodili,« se je spominjala. Vedela pa je, da je prav, da gredo nekam na sonce in ob morje: »V takem okolju se ljudje odprejo in zato se nam je zdelo idealno, da tam odpremo meditacijsko-regeneracijski center.«
Moka na grame
Zgodba o tem centru se ni izšla tako, kot so si zamislili, in nenadoma so bili postavljeni pred dejstvo, da se morajo znajti sami. Darja je začela voditi trgovino s prehranskimi dodatki, mož je vodil kolesarske izlete. Kako svobodno je družina odšla na tuje, pove tudi to, da je Darja tedaj poznala le eno špansko besedo – Hola, zdravo. Njene hčerke so sprva hodile v francosko šolo, a se je izkazalo, da bi bilo to preveč naporno: »Odločili smo se, da je bolje, da se prepišejo v špansko govorečo šolo, da se bodo hitreje naučile jezika.« In so se res hitro. Darja prizna, da hčerke špansko govorijo precej bolje kot ona in da ji včasih tudi pri vsakdanjih pogovorih z domačini pomagajo s prevajanjem.
Seveda so kmalu spoznali, da so se preselili v tretji svet. A nič zato. »Tujina, predvsem tretji svet, ti da toliko drugačnega pogleda, da res lahko ceniš stvari, ki se ti zdijo tu samoumevne. Toda po drugi strani je tako, da če nisi oseba, ki se je pripravljena soočiti sama s seboj, greš lahko na najlepši konec sveta, pa bo tam vseeno na plano prišla tvoja negativnost. Če pa razumeš, da raj ni kraj, temveč stanje duha, se lahko prilagodiš vsaki situaciji,« je razložila in dodala, da tretji svet v človeku res vzbudi občutke ponižnosti in hvaležnosti, ko ugotoviš, da voda in elektrika nista samoumevni. In se zasmeji, da sprva niso imeli niti smetarjev, zdaj pa smeti sicer odvažajo, a je država še vedno zelo nasmetena: »Enostavno nimajo odnosa do narave. Povsod so kupi smeti in vsi odmetavajo odpadke, kamor se jim zazdi. Pri njih niti ni zavesti, da je narava pomembna in jo je treba spoštovani. Kar je na nek način razumljivo, saj se morajo tam več ukvarjati s samim preživetjem. Ne smemo pozabiti, da je to država, v kateri lahko še vedno kupite le eno kocko za juho ali le eno plenico. Tudi sladkor in moko lahko kupite na grame,« je opisala.
Darja in njena družina sta se hitro prilagodili življenju v Dominikanski republiki, ki je zdaj njun dom. Večkrat na leto pride v Slovenijo, saj ima tu še vedno redne delavnice prepoznavanja osebnih potencialov in blokad: »En mesec sem tu, potem grem nazaj. V mesecu dni tukaj res začnem pogrešati morje in sonce. Prav tako kot mi v Dominikanski republiki manjkata slovenski red in urejenost. Se pa v obeh državah počutim doma.« Navdušuje jo odprtost, neposrednost in nesebična pomoč prebivalcev Dominikanske republike. »Tam je v trenutku, ko potrebuješ pomoč, okoli tebe pet ljudi, ki bi ti radi pomagali,« je z navdušenjem razložila Darja. Če bi bilo po Darjino, bi morali pri nas imeti tudi več tropskega sadja, saj vsakič, ko pride, pritovori kovček papaj, manga in ananasa: »Slovenci sploh ne vedo, kakšen je pravi okus tega sadja in so zelo navdušeni, ko imajo priložnost poskusiti pravo tropsko sadje.« Tako kot Dominikanci ne vedo, kakšna je ribana kaša, ki v kovčku potuje nazaj na Karibe. »Tam je težko skuhati tako govejo juho kot v Sloveniji. Se mi zdi, da imajo drugačno govedino.« Pa še nekaj pogreša tam na Karibih: pralni stroj, ki bi obleke res opral. »Navadila sem se, da imajo obleke kakšen madež in da zato ni konec sveta. Kadar pridem v Slovenijo, pogosto prinesem bela oblačila, ki niso več bela, in tukaj že po prvem pranju ponovno postanejo bela,« se je zasmejala.
S policisti na kokakolo
Živijo v delu države, ki ni preveč turističen. Največ turistov namreč pride v Punto Cano, tam so letovišča, tja pridejo križarke. »Mi pa živimo pet ur stran, na polotoku Samana, v kraju Las Tarrenas, kjer živi okoli 14.000 prebivalcev, ampak nikakor nimaš občutka, da je res toliko ljudi v tako malem mestecu. Tam je, hvala bogu, le en sam hotel. Las Terrenas ima najčudovitejše plaže, kar sem jih videla v Dominikanski republiki. Res pa je veliko priseljencev. Naša dekleta imajo v razredu sošolce iz 15 različnih držav.«
Priseljenci iz Evrope imajo radi Dominikansko republiko, čeprav je zelo težko dobiti rezidenčno vizo. Na sploh pa pravi, da je tam korupcija nekaj zelo odkritega, tudi policisti sami ti namignejo, da se lahko dobite popoldne na kokakoli in se domenite za nižjo kazen.
Kot rečeno, se Darja v Slovenijo vrača večkrat na leto, skupaj z družino pa pri nas preživijo poletje. Tedaj svojo dominikansko hišico skupaj z avtomobilom oddajajo Slovencem. O selitvi v Slovenijo trenutno ne razmišljajo, a puščajo vse možnosti odprte. »Če vprašate moja dekleta, bodo rekle, da imajo morja dovolj do konca življenja. Če pa vprašate mene, vedno potrebujem morje,« je dodala nasmejana Darja Abram.
