»Tujci med epidemijo ne prejemamo nikakršne pomoči od države in nimamo v nastalih okoliščinah nobene olajšave. Priseljenci, ki sicer imajo dovoljenje za delo in so ostali zunaj Singapurja, se zdaj ne smejo vrniti v državo,« spremenjene razmere v času koronakrize v Singapurju opisuje Sandra Pellow. Z možem sta razmišljala, da bi s hčerkama začasno prišla v Slovenijo, dokler se »virus ne razkadi«. A sta se na koncu odločila, da vseeno ostaneta v Aziji, da ne bi imela težav pri vrnitvi. Zaradi izgube službe, kot pravi Sandra, pa tujci iz Singapurja že načrtujejo selitve. Z možem, ki je teniški trener, sta se novim razmeram prilagodila in odpirata teniško šolo, kjer bo Sandra Pellow prevzela administracijo.
V Singapur se je sogovornica preselila pred sedmimi leti, vendar to ni bila njena prva postaja v tujini. Najprej je kot 23-letnica odšla za varuško k slovenski družini v Bruselj. Čez čas je začela paziti štiri otroke pri belgijski družini, ki se je nato preselila v Singapur, z njimi pa je odšla tudi Sandra Pellow. Kmalu po selitvi je spoznala svojega sedanjega angleškega moža, s katerim sta nato za nekaj časa odšla v Evropo. Ko je zanosila, sta se v Singapur vrnila. »To državo imava rada, sprejela sva jo za svoj drugi dom. Vedela sva, kako tu stvari delujejo. V Angliji bi težko dobila službo, v Sloveniji pa bi zaradi jezika težko delal mož. Okolje v Singapurju je lepo in davki so nizki,« razloge za izbiro doma pojasnjuje Sandra Pellow.
Rakija in ajvar sredi Singapurja
V Singapurju imata z možem multikulturno družbo. Prijatelji so iz različnih koncev sveta in različnih veroizpovedi, od muslimanov, hindujcev do kristjanov. »Sosednji par, ona je Japonka, on Singapurec, hčerki vidita kot stare starše,« pripoveduje Sandra Pellow o povezanosti z lokalno skupnostjo. Tesne vezi pa ima tudi s skupino Slovenk in Slovencev. Teh je v Singapurju okrog 140, skupina dobrih 30 pa se jih druži bolj ali manj redno. »Singapur je zelo majhen otok in se tako lahko redno srečujemo, da se mi in otroci lahko pogovarjajo v slovenščini,« o navezavi na domači jezik pripoveduje sogovornica. S slovensko skupino praznujejo tudi martinovo, dan žena in božič. V središču mesta se dobijo tudi v srbski restavraciji, kjer jim postrežejo z dobrimi čevapčiči, ajvarjem in rakijo. Spečejo jim tudi burek. »Ko me obišče mama, ponavadi prinese kislo zelje in klobaso. Domačo hrano pogrešam. Kruha tu ne jedo, ker so povsod riž in rezanci. Tudi če greš v evropsko restavracijo, hrano pripravijo z azijskim pridihom.«
Dežela neomejenih pravil
V Singapurju je živo klubsko življenje, pripoveduje sogovornica. Je pa to tudi dežela velikega reda in neomajnih pravil, na katera se sčasoma navadiš in jih sprejmeš, dodaja. »Žvečilni gumiji niso dovoljeni in jih tudi ne moreš kupiti. Za smeti na ulici so visoke kazni, prav tako ne smeš jesti in piti na avtobusih. Na javnem kraju je dovoljeno kaditi le na označenih prostorih, prav tako na javnem kraju skoraj ni dovoljeno popivanje. Preostali deli Azije so veliko bolj sproščeni.«
Skoraj povsod pa so v tej urejeni in čisti deželi kamere. »Vsak kotiček je pod nadzorom, kar postane način življenja. Živimo v zlati kletki, ki pa je varna. Ko greš v lokalu na stranišče, lahko računalnik in denarnico mirno pustiš na mizi.«
Ko je Sandra Pellow prišla v Singapur, je bil ob prilagajanju drugačnemu kulturnemu okolju precejšen izziv tudi jezik. »Potrebovala sem čas, da sem začela razumeti singapursko angleščino, ki je eden od uradnih jezikov. Taksista sem na začetku tudi po trikrat vprašala, kaj je rekel.« Navaditi se je morala tudi na visoko vlažnost v zraku, sprememba je bila tudi, da okrog stanovanjskih hiš namesto mačk skačejo opice. Sicer pa urbano okolje v Singapurju ni betonska džungla, veliko je zelenih površin. »Ker je majhen prostor, izrazito gradijo v višino, vendar hkrati nimaš občutka, da je vse pozidano. Parki in botanični vrtovi so zelo urejeni. Tudi za stolpnico, v kateri živimo, imamo pravo zeleno džunglo,« mestni prostor opisuje Sandra Pellow.
Gospodinja je del družine
V Singapurju je tudi običajno, da imajo družine gospodinjo, ki živi z njimi. Ponavadi so to Filipinke in Indonezijke, kdaj tudi Mjanmarke iz revnih družin, ki velik del svojega zaslužka pošiljajo domov. Lokalni prebivalci za najem gospodinje dobijo subvencijo, težje si jih privoščijo samohranilke ali samohranilci. Je pa ta oblika pomoči pri skrbi za otroke in dom zaradi poceni delovne sile priseljenk precej cenejša, kot so varuške ali čistilke, ki delo opravljajo občasno ali le nekaj ur na teden. »Gospodinjo najameš za dve leti, nato pa ji delovno razmerje lahko podaljšaš ali poiščeš drugo. Nujno morajo živeti v domu delodajalca, zaradi česar se zanje nekateri ne odločijo, saj je intima s tem delno omejena. Gospodinje so del družine, vsaj tako je pri nas, medtem ko jih nekateri zelo izkoriščajo in jim ne dovolijo, da jedo z njimi, ter jim količino hrane celo omejujejo. Sama kljub gospodinji še vedno kuham in večino časa skrbim za otroke,« še družbene okoliščine in način življenja predstavi Slovenka. Singapur pa je tudi dežela, kjer ljudje delajo cele dneve, čakajo v urejenih vrstah in je brezdomstvo tabu.
