Julija Adlešič, ki ji tožilstvo očita, da si je januarja lani z žago namenoma odrezala levo roko, da bi se tako s sostorilci dokopala do visokih zavarovalnin, se je po štirinajstih mesecih v priporu na Igu popoldan vrnila v hišo staršev v Dobrunjah. Senat s sodnico Marjeto Dvornik na čelu je odločil, da utemeljen sum sicer še obstaja, da pa ni več visoke stopnje ponovitvene nevarnosti ter odredil milejši ukrep hišnega pripora. »Zavarovalne police ne veljajo več, zaradi izrazite medijske odmevnosti primera pa obtožena vsaj še nekaj časa ne bo mogla skleniti novega zavarovanja,« je odločitev utemeljila sodnica Dvornikova. Dodala je, da soobtoženi v zadevi (in njen izvenzakonski partner) Sebastien Abramov ostaja v priporu, stiki med njima niso dovoljeni, tako da tudi sodelovanje med njima ne bo možno.
Odločitev senata ni bila toliko presenetljiva kot to, da bo prvoobtožena hišni pripor preživljala pri starših. »Mora biti nekje, kjer ima oskrbo, saj sama ne sme v trgovino, hiše ne sme zapuščati. To je bila edina možnost, stari starši namreč živijo sto kilometrov iz Ljubljane, kar bi predstavljalo velike logistične težave,« je spremembo lokacije hišnega pripora komentiral zagovornik Adlešičeve Boris Grobelnik. Iz hiše staršev se je namreč uradno izselila že leta 2017, od takrat naj tudi ne bi imeli neposrednih stikov. Še pred slabima dvema tednoma je bila med pričanjem očeta in mame Julija do njiju izredno hladna. »95 odstotkov vsega, kar je povedala gospa Monika, je izmišljenega,« je komentirala pričanje mame, nič kaj bolj navdušena ni bila nad očetovimi besedami. Pripovedovala sta, kako s hčerjo nimata stikov, odkar se je pri 19. letih odselila od doma, pa kako se je iz vzorne, prijetne in prijazne učenke po daljšem prijateljevanju z Abramovom spremenila. Na slabše. Začele so se težave v šoli, zanemarjati naj bi začela prijatelje, čas (in oči) je imela samo še zanj. Julijina mama je pričala, da je imel Abramov hčer pod nenehnim nadzorom, da jo je izoliral, sčasoma sta postala prepričana, da imajo opravka z izjemnim manipulatorjem. »To ni bila več ona,« je povedala o »izgubljeni« hčeri. Stiki so se sčasoma ohladili, kaj se je zgodilo z Julijino roko, pa sta izvedela šele marca lani, torej dva meseca po krvavem dogodku in še to od kriminalistov. Na njuno pričanje se je odzvala bojevito, zanikala, da bi bila v »zaporu« ter ju obtožila namernega blatenja njenega partnerja. Povedala je še, da stanje v družini po njenem ni bilo nikoli dobro, po selitvi pa da ji nista pomagala ne finančno, ne kako drugače.
Bi žaga poškodovala tudi prste?
Na sodišču je pričal še Franc Smole, inženir elektrotehnike in strokovnjak mehanike, v tistem času zaposlen v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL). Žago, pod katero je Julija tistega krvavega dne izgubila levo roko, je videl le na fotografiji, primerjalno analizo je naredil na podobni, primerjalni žagi. Že v izvedenskem mnenju je zapisal, da jim z ekipo pri praktičnem preizkusu in ob nenadnem sunku v hrbet – Julija namreč vztraja, da ji je leva roka pod žago zdrsnila zaradi tega, ker je nanjo od zadaj planil nemški ovčar – ni uspelo tako nastaviti roke, da bi prišlo do pravokotnega reza, kakršni je nastal ob poškodbi. »Če bi se zgodilo tako, bi žaga poškodovala tudi prste in dlan,« je bil jasen. Tako kot že izvedenec strojne stroke prejšnji teden tudi Smole danes ni prepričal obrambe. Zagovornik Abramova Mitja Pavčič je našel več nepravilnosti - izvedenec je preizkus delal na drugi žagi, izhajal je iz podatkov policije, kako naj bi se zgodilo kaznivo dejanje, ni sledil navedbam, da žaga ni bila pravilno pritrjena … Grobelnik se je z njim strinjal: »Njegovo mnenje je skregano z dejanskim stanjem, razmere so bile povsem drugačne.« Obramba vztraja pri zahtevi po rekonstrukciji usodnega dne.
