Aleš Krajnčan, zbiratelj in ljubitelj znamke Citroën: Žaba sedanjosti bi morala leteti

Že več kot 300. Zbiranje sem začel v osnovni šoli, ko mi je oče prvega prinesel s službene poti v Parizu, šlo je za traction avant, danes pa vsi moji prijatelji in znanci vedo, kaj mi podariti ob prazniku, da me razveselijo.

Res je. Imel sem željo, da bi imel modelčke v razmerju 1:43 za vse avtomobile, ki jih sicer imam v garaži. Želel sem si modelček štirikolesnika C5 v isti barvi, kot imam serijskega, zato je trajalo dlje, da sem ga končno našel in kupil.

Ker je bil dejansko zadnji modelček, ki mi je v zbirki mojih vozil iz garaže manjkal. Iskal sem ga vrsto let, nato pa mi ga je našel prijatelj v Nemčiji in mi ga tudi kupil. Ni bil poceni, zanj je odštel več kot 100 evrov, kar je petkrat več, kot praviloma modelček stane.

Citroën je bil od nekdaj del naše družine. Očetov prvi avto je bil spaček, ki ga je leta 1964 odkupil od ljutomerske policije. Ko sem se naučil voziti, sem podedoval družinsko diano, nato kmalu postal član slovenskega kluba citroënov, stkal sem številna prijateljstva, ki so ostala vse do danes.

Res je, tudi otrokoma so citroëni vse bolj blizu, hčerka se najraje vozi z amijem in se udeležuje srečanj našega kluba, kjer je veliko njenih vrstnikov.

To drži. Starši so aprila 1977 kupili diano, s katero so me nato julija istega leta iz porodnišnice pripeljali domov. Podobno se je zgodilo leta pozneje, ko sem z isto diano iz iste porodnišnice domov pripeljal najprej hčerko in nato tudi sina. To sem storil namenoma.

Dogajalo se je res veliko. Ko sva z ženo še kot maturanta prvič odšla na skupno potovanje na Nizozemsko, nama je v Italiji na avtocesti diana edinkrat zatajila. Ker nisva imela dovolj denarja, sta nama pomagala možakarja iz italijanske različice AMZS in avto z vrvjo zvlekla do bližnjega mesta, kjer je bil servis. Ker je bilo avgusta, je bil zaradi dopusta zaprt, tam pa je bil na srečo že ostareli mojster, ki je avto uspešno popravil. Za nameček nama je ponudil tudi prenočišče, saj sva v avtu nameravala prespati kar na bližnjem parkirišču. Ponudili so nama tudi hrano in pijačo. Leta pozneje sva ga obiskala in mu v zahvalo podarila prleško vino.

Tehnika je preprosta, okvar pa resnično malo, tudi če do njih pride, lahko večino odpravimo na kraju okvare. Zato se je s starim citroënom mogoče v kosu peljati tudi deset ur in ob visokih temperaturah, višjih od 40 stopinj Celzija.

Občutek vožnje diane je nekaj posebnega. Bila je moj prvi avto tudi zato, ker sem jo dobil v dar. Ko sem vanjo vložil svoje delo, sem nanjo začel gledati drugače. Ni bila več samo prevozno sredstvo. Ob odprti strehi se je poleti voziti prekrasno, tudi če je vožnja nekoliko počasnejša.

Če spačka ne bi bilo, tudi našega druženja ne bi bilo. Razbil je led. Je simbol nekonformizma in tistih študentskih revolucionarnih časov. Pri Citroënu so organizirali številna potovanja po vsem svetu, ki so bila denarnici uporabnika primerna, romanj pa se je udeležilo tudi več kot 1000 avtomobilov. Srečanja lastnikov spačkov so se začela v 70. letih in še vedno trajajo. Tam je noro, toliko energije na enem prostoru.

Prednji pogon. Traction avant je bil prvi velikoserijski avto, ki ga je imel. Ko se s tem avtom letnik 1934 voziš danes, je seveda videti star, je pa vožnja z njim povsem običajna, saj je tedaj pomenil veliko revolucijo.

Do neke mere to drži. Rekel bi, da razvojniki niso zaspali, le konkurenca je vse večja. Če bi na primer danes želeli narediti avto, ki bi bil tako revolucionaren, kot je bila žaba, bi moral leteti, tako zelo napredna je bila. Tako velikih razlik, kot so bile med avtomobili nekoč, danes ni. Toda pregovorno udobje in dober dizajn ostajata tudi pri novih citroënih.

Bilo je noro leto. Še dobro, da se je 100-letnica zgodila lani, saj letos zaradi koronavirusa proslavljanja ne bi bilo. V Ljubljano smo pripeljali številne starodobnike, bilo jih je 30 letnikov vse od 1923, imeli pa smo tudi osrednje prvomajsko srečanje, ki ga letos zaradi virusa prvič po 55 letih ni bilo. Osrednji dogodek je bil avgusta v Franciji, v mestecu 200 kilometrov od Pariza, kjer ima Citroën še danes legendarno testno stezo. Takšnega srečanja ne bo nikoli več, zbralo se je 65.000 ljudi, ne samo lastnikov citroënov, temveč tudi drugih Francozov, ki so se zgolj želeli pokloniti znamki.

Izpostavil bi električni ami one, ki naj bi stal vsega 6000 evrov. Električna prihodnost se mi sicer zdi čudovita, a je za zdaj rezervirana za ljudi, ki imajo nekoliko več denarja. Seveda si vsi želimo tesle, a kupi si jo lahko le malo Slovencev. Če želimo, da bodo električni avtomobili bolj množični, bodo morali biti občutno cenejši. Prepričan sem tudi, da bo vse več povpraševanja po souporabi avtomobila, je pa res, da smo Slovenci noro navezani na svoje avtomobile.

Želel bi imeti žabo, a so cene podivjale in je dobro ohranjene za manj kot 20 tisočakov ne moreš dobiti. Imeti Citroënovega starodobnika ni tako zelo drago, marsikaj lahko popraviš tudi sam, tudi rezervni deli so relativno poceni, saj je avtomobilov veliko, sploh dian in spačkov, zato servis stane okoli 20 evrov. V klubu imamo tudi mojstre, ki so vešči dela s pločevino in niso predragi.

To bi bilo res težko, zame obstaja zgolj Citroën. To sicer ne pomeni, da mi avtomobili kakšne druge znamke niso všeč, toda lastnik kakšnega drugega avta zagotovo ne bom.

Gotovo. S prijatelji sem tako ali drugače povezan ravno zavoljo citroëna. Je rdeča nit vseh naših pogovorov. Vesel sem, da je to navdušenje tako nalezljivo, v klubu nas je namreč že več kot 550. Družimo se in si tudi medsebojno pomagamo.