Mirno smo stali v vrsti, ki je nastala, ker vozniku prestižnega športnega terenca, »velikana« na štirih kolesih, nikakor ni uspelo parkirati. Ne le zato, ker parkirna luknja ni bila dovolj velika. Po nespretnem manevriranju sodeč nam je hitro postalo jasno, da poslovnežu (vsaj tako smo sklepali po njegovi elegantni kravati) manjka učna ura, ki bi mu razkrila nekaj skrivnosti ali še bolje osnove manevriranja v mestu. Ko je minila minuta in so nekateri vozniki za njim postali nestrpni ter začeli hupati, mu ni preostalo drugega, kot da zapelje nekaj sto metrov naprej v – garažno hišo. Priznamo, ob videnem smo se malce nasmejali, a smo se nato spet hitro zresnili: podobnih voznikov, ki s (pre)velikimi avtomobili, ki jim očitno niso kos, rinejo v mesto, je vsaj v prestolnici Ljubljani preveč.
Na vprašanje, zakaj se mnogi odločajo za nakup (pre)velikih avtomobilov, čeprav se v njih največkrat prevažajo sami (ali največ v dvoje), številne kilometre pa nabirajo prav po (pri)mestnih cestah, bi verjetno najbolje znali odgovoriti psihologi. Smo se pa v psihološko vlogo poskušali vživeti kar sami, tako da smo si izbrali štirikolesnika, za katera velja, da sta majhna, in poskušali dokazati, da je njuna namembnost pravzaprav velika. Dame in gospodje: ford ka+ in citroën C3! Malčka sta, saj sodita v tako imenovani razred majhnih avtomobilov, ki pa zadnja leta vendarle rastejo. Z razlogom. Vse več kupcev se z njimi odpravi na daljšo pot ali pa ima vsaj občasno potrebo, da prepelje kakšen zajetnejši kos prtljage. Ne boste verjeli, naša testna prijatelja sta tudi temu kos. Dolžinska mera nemca je 3,94 metra, francoza šest centimetrov več. Malo ali veliko? Kakor za koga, je pa dejstvo, da so centimetri za kolena in glavo sopotnikov na zadnji klopi razkošneje odmerjeni pri fordu, ki po drugi strani premore manjši osnovni prtljažnik (270:300 litrov). A štirje v takšnem avtomobilu so pogosto prej izjema kot pravilo. Zadnjo klop je pri obeh mogoče podreti, dno je skorajda ravno, z nekaj vaje in iluzionističnih sposobnosti pa je v zadek mogoče spraviti tudi gorski kolesi, kar bo veselilo športno navdahnjenega lastnika ali lastnico.
Še ne tako dolgo tega so se proizvajalci potencialnih kupcev manjših avtomobilov lotili s sloganom »Ima vse, kar imajo veliki«. Če je takrat ta stavek še imel pomen, ga danes nima. Vsem je namreč jasno, da majhni morajo imeti vse, kar imajo veliki, če se želijo aktivno vključiti v boj za izdatnejše prodajne številke. Zato sta bila naša tokratna tekmeca na področju varnosti in udobja opremljena z vsem, kar sodi v avto letnik 2019, je pa ford premogel tudi gretje sedežev in navadni tempomat, ki pa je deloval nad hitrostjo 30 km/h. Imel ga je tudi C3, a je bila njegova uporabnost zavoljo delovanja šele nad 40 km/h občutno manjša. Oba sta imela barvni zaslon na dotik, pri čemer je bilo pri ka+ hvalevredno, da je bilo mogoče funkcije upravljati tudi s pomočjo gumbov, nas je pa pri C3 na primer jezilo, da smo lahko klimatsko napravo upravljali zgolj prek zaslona, kar je predvsem med vožnjo zamudno in tudi nevarno opravilo.
Najmanj všeč nam je bila motorizacija, kjer je besedico brez presežka treba vzeti resno. Od obeh 1,2-litrskih trivaljnikov seveda zmogljivostnega čudeža ne smete pričakovati (moč ka+ je 63 kW/85 KM, C3 pa 60 kW/82 KM), je pa občutek za volanskim obročem C3 boljši. Avto je kanček udobnejši in tudi motor je bolj poskočen, pa čeprav uradno izmerjeni tehnični podatki govorijo drugače (179:166 km/h najvišje hitrosti). Dinamična vožnja je obema tuja, tudi če stopalko za plin pritisnete do konca, boste morali biti zelo potrpežljivi za doseganje višjih hitrosti. Takšno priganjanje ima seveda slabo stran, saj poraba goriva naraste, med našim 14-dnevnim druženjem pa se je pri nemcu ustavila pri številki 6,8, pri francozu pri 7 litrih. Ali drugače: doseg prvega z enim polnjenjem je 620, drugega pa 640 kilometrov. Solidno, a želeli bi si še več. Smo pa zato brez pripombe ostali pri ceni, saj fordovih 12.440 in citroënovih 13.890 evrov predstavlja za povprečnega Slovenca dosegljiv znesek. Več pa v sklepu.
