Na vzhodu jo obliva Japonsko, na zahodu Rumeno morje, z juga jo gleda Korejska ožina, na severu ji žuga komunistična sestra, gospodarsko rast pa ji je prinesel kapitalizem. Južna Koreja je mali azijski tiger, ki je v prejšnjem stoletju ekonomsko eksplodiral, na robu tisočletja doživel azijsko, nato pa še svetovno gospodarsko krizo. Južna Koreja je tudi mali azijski tiger, ki ga je prejšnje stoletje prikrajšalo za državo in kulturo ter izoblikovalo globoko ranjeno narodno zavest. Japonska kolonizacija, Korejska vojna, obdobje vojaške diktature, sedaj pa še neoliberalizem. Južna Koreja je v pičlih dvajsetih letih z originalnostjo, svojstvenim filmskim izrazom, pikrim družbenim komentarjem in prvorazrednim mešanjem žanrov sproducirala vrsto izjemnih filmov.
Požiganje (Beoning, 2018)
Letošnji oskarji so minili v znamenju Parazita, ki je skozi tragikomedijo o konfliktu med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, orisal kapitalizem v korejski družbi. Poleg hvale je bil film deležen tudi kritik. Da pretirava, ko slika domačo neenakost, je bilo slišati. In če pogledamo Južno Korejo skozi prizmo dohodkovne neenakosti, po neki logiki res ne bi smeli tuliti alarmi. Južna Koreja se namreč s tega vidika zlahka umešča med najboljše evropske države. A južnokorejski filmarji prihajajo iz generacij, ki že vidijo, kaj se zgodi s tistimi, ki zamudijo zlate čase gospodarske rasti. Iz generacij, ki v luči polpretekle zgodovine v takšnem sistemu jasno prepozna ločitev na ljudi, ki so zraven in tiste, ki so ostali zadaj. In zgolj leto pred Bong Joon-hojem je napake kapitalizma prav tako mojstrsko prikazal Chang-dong Lee, nekdanji učitelj in pisatelj iz Daeguja. Njegovo Požiganje je sprva portret mladega pripadnika nižjega sloja, ki sanja o tem, da bi postal pisatelj, a mu nikakor ne uspe napisati knjige. Lee (Ah-In Yoo) se nekega dne zaplete z nekdanjo sošolko Hae-mi (Jong-seo Jun), kar po spletu okoliščin pripelje do tega, da spozna gangnamskega plejboja Bena (Steven Yeun). Takrat se film spremeni v miselno detektivko in se zaradi neizogibnega konflikta nazadnje zakroži kot triler, ki razgali družbeni razkol med korejskimi gatsbyji, ki vozijo porscheje, in korejskimi ruralnimi reveži, ki so jim ti porscheji vzeli prihodnost.
Služkinja (Ah-ga-ssi, 2016)
A če Požiganje in Parazit obračunata predvsem z dejstvom, da je neoliberalizem v Južni Koreji dodobra porazil srednji sloj in poglobil neenakost med tistimi na vrhu in tistimi na dnu, potem Chan-wook Park skozi reinterpretacijo viktorijanskega romana Žeparka valižanske pisateljice Sarah Waters razrednemu boju doda zgodovinski okvir japonske okupacije. Japonska je Korejo anektirala leta 1910, njen primež pa ni popustil vse do konca druge svetovne vojne, ko se je Korejski polotok razdelil na severno in južno državo. V kolonialnih tridesetih prejšnjega stoletja spremljamo korejsko služkinjo, ki je pod nedolžnim nasmeškom prevarantka, ki želi ogoljufati skrivnostnega strica Kouzukija, največjega ljubitelja knjig med bogataši in najbogatejšega med ljubitelji knjig. »Odslej ti je ime Tamako, kar je Okju po japonsko. Kdor krade, je takoj odpuščen,« ji povejo, a Sook-Hee (Tae-ri Kim) navkljub temu seveda krade, stvar pa se zaplete, ko se ljubezensko zbliža s Kouzukijevo nečakinjo, lejdi Hideko (Min-hee Kim), za katero skrbi. Erotična drama, misteriozni triler in grozljivka v enem.
Ječanje (Gok-seong, 2016)
Če odvzamete erotično dramo in jo nadomestite s komedijo, ostalo pa pustite pri miru, dobite še en slasten južnokorejski hibrid, ki se požvižga na žanrsko umestitev. Korejsko ruralno vasico Goksung pestijo čudaški umori: vaščani so podivjali in se prav navdušeno pobijajo med seboj. Babice preklinjajo, odrasel moški v plenicah sredi gozda grizlja srno, umore pa rešuje bojazljivi, nesposobni policist Jong-Goo (Do-won Kwak). Razlita čreva, gnojni mehurji in vedra krvi se kopičijo. So vaščani zblazneli zaradi norih gobic ali je kriv skrivnostni Japonec? Režiser Na Hong-jin se v svetu policistov, ki vozijo hyundaije in pijejo čaj iz ginsenga, elegantno sprehaja med različnimi žanri. Nekje na polovici, ko je komedije konec, zgrabi s podmeno okultizma in prične stopnjevati zaplet, ki v hudičevo dobrem zaključku gledalcu postreže z vprašanji o zlu in dobrem, o obupu in upanju. 156-minutni posladek za filmske sladokusce.
Videl sem hudiča (Ang-ma-reul bo-at-da, 2010)
Meje dobrega in zla prav tako preizkuša Kim Jee-woon, ki triler, ki bi moral biti po vseh kriterijih odvraten in odbijajoč, posname tako, da ne boste mogli odvrniti pogleda. Tako nasilen, nazoren in krvav je, da ga je moral rezati in popravljati, da so ga sploh odobrili za veliko platno. Tako dobesedno in lucidno se loti motiva maščevanja, da ne bosta več vedeli, kdo je plen in kdo plenilec. V glavnih vlogah nastopata azijski Brad Pitt Lee Byung-hun in večni antagonist Choi Min-sik. Lee je agent korejske nacionalne policijske agencije, Choi sadistični morilec, ki v snežni noči posili in ubije njegovo zaročenko. Začne se igra mačke z mišjo, sprevržena igrica, v kateri se policist v imenu povračila kruto poigrava z zločincem, pri čemer sam postane pošast, ki jo lovi. Film je bil tako zelo všeč Arnoldu Schwarzeneggerju, da je z režiserjem tri leta pozneje posnel Zadnjo bitko.
Stari (Oldeuboi, 2003)
Južnokorejci očitno vedo nekaj več kot vsi ostali, ko govorijo o maščevanju. Desetletja japonizacije, milijone civilnih žrtev v pičlih treh letih korejske vojne, zatiralska vojaška diktatura, razkol s severnimi brati in soočenje s pohlepom kapitalizma so v južnokorejski zavesti očitno zakoreninili nekakšno eksistencialno tesnobo, nekakšen trdovratni družbeni »angst«, ki so ga filmarji izjemno dobro prenesli na film. V filmski jezik, ki se zaveda, da je zgodovina v narodu pustila odprte rane, ga travmatizirala in mu povračilo zapisala v kosti. In ko govorimo o maščevanju, se enostavno moramo vrniti k režiserju Služkinje Chan-wook Parku. Njegov Stari, ki ga je posnel po istoimenski mangi tokijskega pisatelja Garona Cučijja, ni le sodobna klasika, temveč definicija maščevalščine. Ameriškega rimejka izpod rok Spikea Leeja se zatorej ognite kot hudič križa. Zgodba? Choi Min-sik je arogantni in zoprni Dae-su, ki po noči pijančevanja izgine brez sledi. Neznanci, ki so ga ugrabili, mu ne povejo, zakaj in za koliko časa so ga zaprli. Hranijo ga, strižejo ga in mu čistijo sobo, karantene pa je po 15 letih nenadoma konec. Brutalno, a to je šele začetek. Maščevanje ni lahka stvar.
Zasledovalec (Chugyeogja, 2008)
Izginotje je prav tako v ospredju še enega vrhunskega trilerja s korejskih ulic. Nekdaj detektiv, sedaj zvodnik Joong-ho (Kim Yoon-Seok) sumi, da nekdo ugrablja in prodaja njegove prostitutke. Joong-ho ni nikakršen junak. Vzkipljiv je in nasilen. Tip človeka, ki skrbi predvsem za svoj biznis. Ki najprej lomi kosti, nato pa postavlja vprašanja. Skratka, ni težko sklepati, zakaj ni več policist. A ko izgine še ena izmed njegovih deklet, Mi-jin (Yeong-hie Seo), ki ji ni dal bolniške, hočeš nočeš mora postati junak tega filma. Na policijski postaji namreč vlada kaos. In ker ni dovolj, da so policisti že tako ali tako dovolj nesposobni, se za povrh ukvarjajo z bizarnim primerom, ki so ga pograbili lokalni novinarji. Nek jezni meščan je županu v obraz vrgel drek. Pozabite na velike eksplozije in strelske obračune, na meniju so peš pregoni po ozkih seulskih ulicah, pesti in kladivo. Ciničen, temačen film o serijskemu morilcu in pokvarjenem sistemu, ki se poigrava z gledalcem in žanrskimi pravili.
Poezija (Shi, 2010)
Tudi naslednji biser našega seznama se loteva težke tematike, vendar k njej pristopa z estetiko lirične drame. Grdega se loteva z lepim, žalost premaguje z lepoto. Režiser Požiganja Chang-dong Lee začne s posnetkom reke, ki nosi truplo lokalne šolarke, v nadaljevanju pa kamera spremlja vsakdanjik Mije (Jeong-hie Yun), starejše gospe, ki živi od socialnih prispevkov in priložnostnih del. Tiha in delavna je, rada se lepo oblači, doma pa skrbi za vnuka, čigar mama je na delu v drugem mestu. Pozablja besede, v bližnjem kulturnem centru pa se vpiše v tečaj poezije. Izvemo, da je njen vnuk eden izmed šestih fantov, ki so posiljevali mrtvo šolarko z začetka filma. Naredila je samomor, očetje preostalih dečkov pa bi z njeno mamo radi dosegli poravnavo. Na skupni sestanek povabijo tudi Mijo, ki pa nima denarja in se le stežka sooča z dejanji svojega varovanca. Uteho začne iskati v novem hobiju, a ji pisanje ne gre od rok in seveda ne pomaga, ko za nameček izve, da je njena pozabljivost pravzaprav Alzheimerjeva bolezen. Najbolj bridka filmska partija badmintona, kar ste jih videli, a tudi polna človeške topline.
Mama (Madeo, 2009)
Če je v glavni vlogi Poezije babica, je v glavni vlogi Mame mama, osnovni scenaristični zaplet pa je sila preprost. Do-joon (Won Bin) je fantek, ki je že zdavnaj postal moški, a je kratke pameti, zaradi česar se pogosto zaplete v neprijetne situacije, iz katerih ga morajo reševati drugi. Z drugimi kajpak mislimo njegovo mamo (Hye-ja Kim), ovdovelo prodajalko zdravilnih zelišč in spretno akupunkturistko. Ko njen sinček nekega poznega večera pijan kot čep zasleduje srednješolko Ah-jung, to pa naslednji dan najdejo mrtvo z razbito glavo, se misija dokazovanja njegove nedolžnosti prične. Lokalni detektivi namreč umor s pomočjo golf žogice in nekaj nestandardnega policijskega prigovarjanja zaključijo po hitrem postopku. Mama protestira, a ji govorijo, naj bo potrpežljiva. Najame odvetnika, a ta bi rešil zadevo tako, da bi njenega sina razglasil za norega, zato ji ne preostane drugega, kot da postane korejska Jessica Fletcher. Kriminalna drama, ki je odgovor na vprašanje, kako daleč je pripravljena iti mama za svojega otroka.
Spomini na umore (Salinui chueok, 2003)
Kako daleč pa bi šla država, da ustavi najzloglasnejšega serijskega morilca? Skozi leta je davitelja iz Hwaesonga, ki je med septembrom 1986 in aprilom 1991 na ruralnem območju južno od prestolnice Seul posilil in zadavil najmanj deset žensk, lovilo dva milijona policistov. Preiskovali so 21.000 osumljencev in, kot izvemo iz uvoda – veliko je bilo tudi zares slabega policijskega dela. Kraj zločina ni zavarovan, otroci se igrajo z oblačili žrtve, forenziki zamujajo, kmetje še naprej obdelujejo zemljo, detektivi z mučenjem izsiljujejo priznanja. A vse to je le površje filma. Dogodki postanejo simbol nečesa večjega. In tole kriminalno dramo bi bilo greh gledati samo kot kriminalno dramo. Spomini na umore niso le spomini na umore, temveč spomini na krvavo zgodovino Južne Koreje. Spomini na vojaško oblast, spomini na umore civilistov, spomini na masaker v Gwangjuju. Tudi takrat je deževalo, tudi takrat so bile žrtve v rdečem. In ko gledamo vse te vaščane, kako nepresenečeno in neosuplo spremljajo dogodke, kljub vsemu nimamo razloga za čudenje. Kaj pa je en serijski morilec v primerjavi s korejsko zgodovino?
Gostitelj (Gwoemul, 2006)
Spomini na umore, Mama, Parazit in Gostitelj. Skupni imenovalec? Režiser Bong Joon-Ho. Ko govorimo o sodobni južnokorejski kinematografiji, neizbežno govorimo o Bongu. Letošnji oskarji niso bil nikakršno naključje. In ko smo že pri zgodovini, seveda ni samo Severna Koreja tista, v katero se kar naprej vtikajo avtoritarne ZDA. Tale film s pošastjo v glavni vlogi se začne, ko Američan ukaže Južnokorejcu, naj stare steklenice formaldehida in drugih prijetnih tekočin zlije v odtok, češ, saj reka Han je velika reka, saj se ne bo nič poznalo. Če bo šlo kaj narobe, bodo pač krivi Kitajci, si misli. In čez nekaj let iz seulske reke res skoči ogromen mutiran ligenj in se začne maščevati za vse pečene lignje, ki smo jih še malo prej videli na krožniku. Glavnemu junaku pošastni kalamar odnese hčerko, zaradi domnevnega virusa v mestu zavlada panika, študentje še naprej protestirajo proti režimu, Američani pa vmes najdejo zdravilo. Rumenega agenta, svojo blagovno znamko, novi model grozljivega oranžnega agenta. Da, tudi tole ni samo film o krvoločnem glavonožcu, pač pa korejski hit, ki najprej združi hollywoodski blockbuster in japonski film o pošastih, nato pa ga ponudi z zvrhano mero družbene satire. In pokaže, kako je videti, če imaš stil in vsebino. Čisto po južnokorejsko.
