Šole in vrtci so zaprli vrata, ustavlja se javni promet, ukinja se javno življenje. Napoveduje se karantena, ulice se praznijo, v trgovinah pa ni več toaletnega papirja in kvasa. Žižek govori o globalnem komunizmu, Tonin pa bi varoval meje z vardami. Prizori, ki bi jih do pred kratkim pripisovali filmom, so na začetku leta 2020 postali zelo aktualni. A socialna izolacija je v primerjavi s črnimi hollywoodskimi scenariji seveda mala malica. Dolgočasje je pravzaprav neznatna cena, ki jo bo potrebno plačati v imenu javnega zdravja, hkrati pa je dolgočasje v dobi kapitalizma tudi redka dobrina. In morda bosta ravno dolgočasje in socialna izolacija tisto, kar nas bo v tem času napeljalo k premisleku o tem, kaj je pomembno in kdaj smo na to pozabili. Takšne premisleke pa vselej v svojem registru ponujajo filmi o virusnih izbruhih.
Kužna nevarnost (Contagion, 2011)
Kužna nevarnost je prva na seznamu iz zelo preprostega razloga. To je film, ki tako nadrobno in sistematično popisuje pot virusa in njegov odtis na družbo, da meji na dokumentarec. In ta igrani doku se začne preprosto, film priznanega ameriškega režiserja Stevena Soderbergha se začne s kašljem. Gwyneth Paltrow po telefonu razlaga, kako jo je zdelala pot iz Hong Konga v Minneapolis, a ker seveda ni samo utrujena, kmalu zatem umre. Po poti od začetne skepse do ničte točke gremo nato v nadaljevanju z Mattom Damonom, Kate Winslet, Judom Lawom, Marion Cotillard in Laurencom Fishburnom. Prizori pa ne sledijo le zvezdniški zasedbi, pač pa se s kadri ustavljajo na vseh gumbih, držalih in drugih površinsko okuženih predmetih. Zdravstveni triler, ki pokaže, kako hitro se lahko širi virus in kako hitro lahko pri tem padejo spone civilizacije.
Dnevnik: 3,5/5; IMDb 6,7
12 opic (12 Monkeys, 1995)
A če se Kužna nevarnost začne s kašljem, se 12 opic začne 40 let kasneje pod zemljo. Tja se je namreč umaknil preostanek človeštva, potem ko je smrtonosni virus pokosil kar pet milijard ljudi. Za vse naj bi bili odgovorni borci za pravice živali. In ker je to torej film o apokalipsi zaradi radikaliziranih levičarjev, ga vsekakor priporočite desničarjem. In ne skrbite, prav nič neokusnega, neodgovornega in škodljivega ni na tem znova aktualnem neonoir trilerju, ki je s filmskega vidika predvsem nezgrešljivo film Terryja Gilliama. Britanskega filmarja, znanega po kultnih uspešnicah Monty Python in Sveti gral, Strah in groza v Las Vegasu in Brianovo življenje. Film, v katerem blestijo Bruce Willis, Brad Pitt in Madeleine Stowe, virusno distopijo spoji z idejo o totalni instituciji in potovanjem skozi čas.
Dnevnik: 4,5/5, IMDb: 8
28 dni pozneje (28 Days Later, 2002)
In če smo že pri britanskih režiserjih, potem ne smemo spregledati kolaboracije Dannyja Boyla (Revni milijonar, Trainspotting) in Alexa Garlanda (Ex Machina, Uničenje). 28 dni pozneje sledi dogodkom, po katerih se je v karanteni znašla celotna Velika Britanija. Začne se s posnetki izgredov, nadaljuje s prizorom temačnega laboratorija, dodobra pa se zaplete, ko se po vsej tej kataklizmi v vlogi kolesarskega kurirja nič hudega sluteč zbudi Cillian Murphy. Gledalca v srce udari prazna in izropana otoška prestolnica, ki ne glede na to za vsakim vogalom skriva pasti. Z besom okužene ljudi, ki jim v filmu ne rečejo zombiji, a se kljub temu prav klasično zombijevsko odzivajo na zvok. Če so to v resnici levi zombiji, še preverjamo. V Londonu so sicer policisti za potrebe filma med četrto in peto zjutraj zapirali ceste, študentje so brezplačno igrali trupla, za agilne žive mrtvece pa so v imenu avtentičnosti novačili športnike.
Dnevnik: 4/5, IMDb: 7,6
Jaz, legenda (I Am Legend, 2007)
Še bolj kot apokaliptični London pa je prazen New York v režiji Francisa Lawrenca (Igre lakote, 2013–2015), v katerem po izbruhu ostane zgolj in samo Will Smith, ki igra virologa z mišicami Roberta Nevilla. V uvodu izvemo, kako smo s pomočjo virusa našli zdravilo za raka, a tri leta pozneje je jasno, da je nekaj šlo hudo narobe. Stranski učinki so bili tako resni, da se lahko Smith v ozelenelem velikem jabolku zanese le na družbo zveste nemške ovčarke Sam, ki z njim spi, je, sopiha po tekaški stezi, lovi veter v rdečem fordu mustangu in posluša Boba Marleyja. Preostali okuženi populaciji z apetitom po ljudeh, ki je ostala znotraj vojaške karantene, ostaja noč.
Dnevnik: 3,5/5, IMDb: 7,2
Vlak do Busana (Busanhaeng, 2016)
Območje karantene je prav tako prva stvar, ki jo vidimo v južnokorejski zombi uspešnici, ki ni stavila na zgodbo o globalni razsežnosti epidemije, pač pa je pokazala, kaj se zgodi, ko na vlak poln šolarjev in podjetnikov vstopi ena sama slepa potnica. Nor akcijski tobogan z edinstvenim vzdušjem azijske kinematografije, ki se prične z uhajanjem plina v biotehniškem okraju, hyundai tovornjakom in nemrtvo srno. Tako kot letošnji oskarjevski zmagovalec Parazit ima tale zabavna srhljivka ob vsem tem kaosu povedati nekaj o razredni družbi. In če boste gledali pozorno, boste v filmu za trenutek ujeli celo Novaka Đokovića.
Dnevnik: 4/5, IMDb: 7,5
Zblazneli (The Crazies, 1973)
In ko gledamo filme o virusih in zombijih, potem težko spregledamo očeta zombijev, pionirja kanibalističnih živih mrtvecev Georga A. Romera. Tudi v njegovem četrtem celovečercu razsaja virus, a ljudi za spremembo ne spreminja v zombije, pač pa se jim zaradi okužbe preprosto zmeša, tako da se odpravijo na lov za svojimi najbližjimi in sosedi. Vojaki v džipih in belih hazmat oblekah s plinskimi maskami in puškami niso kos pobesnelim prebivalcem z vilami. V lovu na okužene zato vdirajo celo v spalnice in na zabave. Da, že takrat so vedeli, da je treba prepovedati vsa nepotrebna zborovanja! Kultnica, v kateri v majhnem mestecu sredi Pensilvanije ameriška vojska najprej po naključju sprosti smrtonosno biološko orožje, nato pa želi nastalo situacijo gverilsko rešiti. V varnih rokah države od leta 1973.
Dnevnik: 3,5/5, IMDb: 6,1
Andromedin soj (Andromeda Strain, 1971)
Adaptacija istoimenske knjige Michaela Crichtona, enega najvidnejših piscev za Hollywood (Jurski park, Urgenca, Zahodni svet), je v svojem bistvu nočna mora za bacilofobe. Kljub vsem zaščitnim oblekam, podzemeljskim laboratorijem, vesternovskemu opazovanju ničte točke in na trenutke že kar tečni pedantnosti vojski le za las uspe zajeziti izvenzemeljski patogen. Zelene kristalčke, ki so skoraj povsem zdesetkajo vasico sredi puščave v Novi Mehiki. Večino filma poslušamo pogovore znanstvenikov in sledimo laboratorijski proceduri, ki je na filmski trak prenešena tako zvesto, da delo Roberta Wisa ves čas jadra med dolgočasjem in napetostjo. Eden od prvih tako imenovanih tehnoloških trilerjev, čigar scenografija spominja na Kubrickovo 2001: Odisejo v vesolju.
Dnevnik: 3/5, IMDb: 7,2
Popolni čut (Perfect Sense, 2011)
Najbolj domiselno osrednjo nit na našem seznamu pa ima zagotovo drama režiserja Davida Mackenzieja (Starred up, Za vsako ceno). Če je pisatelj José Saramago v svojem Eseju o slepoti ljudi oropal vida, gre Popolni čut s takšno idejo še precej dlje, in sicer v svet, ki jemlje čute enega za drugim. Ljudje se učijo znakovnega jezika in kuhajo z več začimbami, Eva Green in Ewan McGregor, ki sta Michael in Susan, pa se zaljubita. On je kuhar, ki ne bi nehal kuhati, ona je znanstvenica, ki mora raziskovati skrivnostni virus. Poetična apokaliptična romanca o ljubezni, človeku in njegovi sposobnosti prilagoditve.
Dnevnik: 4/5, IMDb: 7,1
Otroci človeštva (Children of Men, 2006)
A kako se prilagodi človek na svet, v katerem ni več rojstev? V postapokaliptični distopiji Alfonsa Cuaróna (Gravitacija, Roma) se namreč zgodi prav to. Resignirani, otopeli Clive Owen je Theo Faron, osrednji protagonist zgodbe postavljene v London leta 2027, ko se po kaosu ob epidemiji neplodnosti žensk begunci z vsega sveta zatekajo v Anglijo. Tam jih pričaka fašistični režim, ki jih tlači v priseljenska taborišča. Film o paranojah modernega sveta. Film, ki združi strah pred političnimi prevrati, gospodarskimi zlomi in militarizirano družbo ter vse skupaj mojstrsko poveže v paranojo o odtujevanju. O koncu sveta pred koncem sveta. Z malo upanja in Michaelom Cainom.
Dnevnik 4,5/5, IMDb: 7,9
Izbruh (Outbreak, 1995)
Zadnje mesto je vsekakor rezervirano za film, ki je navdihnil prvi film z našega seznama. V popkulturnem hitu iz devetdesetih, ki je izšel v času izbruha kolere, vidimo, da so tu in tam res lahko neodgovorni tudi zdravniki. Stvari se sicer ne začnejo zapletati s smučanjem v Italiji, je pa glavni akter prav tako človek v halji. Patrick Dempsey, možganski kirurg iz Talentov v belem, namreč iz Afrike v Ameriko pretihotapi okuženo opico, kapucinko Betsy, ki je pred tem že nastopila v seriji Prijatelji. In ko ta kihne v doktorja Shepherda, na delo pridejo Dustin Hoffman, Morgan Freeman, Donald Sutherland, Cuba Gooding Jr. in Kevin Spacey. A da bo tole polnokrvna virusna akcija s sirastimi dialogi, je jasno, ker v filmu igra tudi Rene Russo iz Smrtonosnega orožja.
Dnevnik 3,5/5, IMDb: 6,6
Nadaljnje gledanje: Rec (2007), Zadnji človek (1971), Svetovna vojna Z (2013), Slepota (2008), Nevidno zlo (2002), Doomsday (2008), Prenašalci (2009), It Comes at Night (2017), Sedmi pečat (1957), Pontypool (2008), Pacific Liner (1939), Koča strahu (2002), Shivers (1975), Virus (1980).
