Umestno vprašanje za začetek: kaj sem v Španiji v tako negotovem času sploh počela? V katalonskem mestu Girona sem nameravala zbrati podatke za magistrsko delo. Odpotovala sem že v začetku februarja, ko si današnje situacije ni zamišljal nihče. Še pred dobrima dvema tednoma je bilo primerov okužbe s koronavirusom v Kataloniji razmeroma malo. Ob pojavljanju okuženih v Španiji me je tam zadržalo mišljenje, da bo sicer treba počakati nekaj tednov, upoštevati navodila strokovnjakov in oblasti, potem se bodo stvari umirile. O prekinitvi raziskovanja nisem razmišljala tudi, ker bi morala potem vrniti že vnaprej izplačano štipendijo. Dober teden kasneje to ni bilo več pomembno.
Vprašanje, ali se bom predčasno vrnila domov, sem prvič slišala sredi marca. Bližnji so me prej vztrajno mirili, da je trenutno bolje ostati na varnem kot sebe in druge izpostavljati nevarnosti s potovanjem. Šestnajstega marca je z najbližjega letališča v okolico Slovenije odletelo zadnje nizkocenovno letalo. Vrstila so se zapiranja meja in omejevanja gibanja. Nič, zdaj tako nimam več izbire, ostala bom, sem sklenila. Nisem pa se zavedala, da bo vrnitev domov takrat, ko mi bo onemogočena, postala edino, kar si bom zares želela.
Obljubiti ne more nihče
Sledil je teden, v katerem mobilnega telefona praktično nisem spustila iz rok. Številnim novicam o omejevanjih so se pridružile tiste o pomoči Slovencem pri vračanju v domovino. Na veleposlaništvu in ministrstvu za zunanje zadeve so mi svetovali, naj poskusim priti čim prej domov, saj če se odločim ostati, ni mogoče vedeti, kdaj bo vrnitev mogoča. Zaradi negotovosti, v kateri se je nenadoma znašla vsa Evropa, mi na veleposlaništvu in ministrstvu, razumljivo, niso mogli ničesar obljubiti.
Svojo priložnost sem prepoznala v objavi informacije o običajnem letu iz Barcelone v München na Twitterjevem profilu veleposlaništva @SLOinESP. Objavili so jo v petek, 20. marca, let je bil naslednji dan. Pripisali so, naj sporočimo, ali bomo na letalu, da nas vključijo v seznam za morebiten avtobus do Slovenije. Namesto besede avtobus so uporabili kar emotikon. Odločila sem se zaupati tej drobni sličici in poskušala odmisliti besedico »morebiten«.
Največja težava je pot do letališča
Trenutku veselja je sledila nova ovira. Kako priti do letališča? Prek domačinke iz Girone sem dobila kontakt taksista. Kakšna je bila cena prevoza do letališča v Barceloni, ki je od Girone oddaljeno približno 80 kilometrov oziroma uro in pol vožnje? 180 evrov. Skoraj me je zadela kap. A španski javni prevoz je takrat obratoval v 40 odstotkov manjšem obsegu, odpovedi je bilo iz dneva v dan več, kdor je že kdaj potoval po Španiji, pa dobro ve, da so tamkajšnji vlaki redko točni že na povsem običajen dan. Res nisem hotela tvegati. Sprijaznila sem se, da je to najzanesljivejša možnost in da bo, če pridem domov, vredno. Zakaj me ni peljal kar kateri od domačinov? V Španiji se trenutno ni dovoljeno niti sprehajati, v osebnem avtomobilu pa je lahko samo ena oseba, torej voznik.
Mnogi Slovenci, ki se te dni poskušajo vrniti iz tujine, imajo podobne težave. Pred obsojanjem, kaj je kdo storil in česa ni, je treba vedeti, da situacijo vidiš jasneje, ko jo gledaš od daleč. Ko moraš odločitve sprejemati sam in hitro, je zgodba drugačna.
»Lahko vas je sram, ker še vedno potujete«
Na dan vrnitve, 21. marca, sem v že prepolne kovčke stlačila še posteljnino in prepoteno pižamo, trudila sem se pojesti zajtrk. S taksistom, ki ni znal besede angleško, sem vso uro in pol vožnje do letališča z zadnjega sedeža kombija, v katerem se običajno lahko pelje osem oseb, neumorno klepetala v polomljeni španščini. Malo zato, da sem bila malenkost manj živčna, malo pa tudi, ker sem se poskušala z njim spoprijateljiti, da znesek za plačilo vožnje na koncu ne bi bil še višji. »Le mirno. Tvoje potovanje se je zdaj začelo. In vsako potovanje se enkrat konča,« me je v odgovor na moje v tistem trenutku že izjemno pretirano pritoževanje o tem, ali bom sploh še kdaj videla dom, tolažil taksist. Prispela sva do letališča. Plačala sem 195 evrov. Vljudnostno klepetanje očitno ni kaj dosti pomagalo.
Globoko sem zajela sapo in vstopila v stavbo na letališču. Takoj sem naletela na uslužbenca, ki je izstopil iz dvigala in ob pogledu name ter nekaj drugih ljudi pridušeno zamomljal: »Lahko vas je sram, ker še vedno potujete!« Orosile so se mi oči in mislila sem si: »Žal mi je, želim le domov, v takšni situaciji bi ti zagotovo storil enako.«
Ko sem prišla do pulta za oddajo kovčka, sem zaslišala slovenščino. Temnolaska je po telefonu razlagala, da nas ne bodo spustili na letalo, če ne moremo predložiti dokazila o zagotovljenem prevozu iz Münchna v domovino. Govorila je z veleposlaništvom, namenjeni pa sva bili na isti let. Z varne razdalje sem jo ogovorila, izmenjali sva nekaj izkušenj zadnjih dni. Medtem so se na veleposlaništvu zelo potrudili in namrgodenega gospodiča za pultom uspešno prepričali, da nas spusti na letalo. Prvič v vsem tednu sem si nekoliko oddahnila.
Letališče je bilo kot mesto duhov. Tu in tam si srečal policiste, večinoma pa blodil po dolgih zapuščenih prostorih, ki jih običajno zapolnjujejo gruče popotnikov, ki si želijo pred poletom privoščiti tisti parfum, ki si ga od nekdaj želijo, a ga vedno zmanjka ali je predrag. Luči v trgovinah so bile tokrat ugasnjene, držali smo se vsak zase in samo čakali.
Pristali smo v Münchnu, zvečer smo se vkrcali na avtobus, kjer so nam razdelili maske. Večino poti smo molčali. Nekoliko živahneje je postalo šele, ko smo brez težav prečkali mejo med Slovenijo in Avstrijo in je voznik razglasil: »Dobrodošli doma!«
Na mejah nas ni ustavil ali pregledal nihče, tudi nobene gneče ni bilo. Smo pa na prihod zdravniškega osebja morali počakati na avtobusu ob prihodu na glavno železniško postajo v Ljubljani. »Ne morejo me zadrževati proti moji volji,« je gospa srednjih let napol v šali tarnala možu, ko smo tam čakali približno pol ure. Nekaj več dobre volje je bilo mogoče zaznati, ko je voznik oznanil, da nam avtobusnega prevoza ne bo treba plačati. Čez nekaj minut se je pripeljalo vojaško vozilo, v njem sta bili dve zdravstveni delavki v vojaških oblačilih z maskama. Posamezno smo stopali z avtobusa, povprašali sta po počutju, zapisali, od kod smo prišli, in nam izmerili vročino. 36 stopinj Celzija. Čakala me je le še čisto zadnja postaja: dom. Aja, in še taksi prevoz do Viča, za katerega je voznik hotel 20 evrov. Drobiž.
Prisila ali zdrava pamet?
V zadnjem tednu so nekatere Slovence, ki so se vrnili iz žarišč okužbe, in njihove svojce vznejevoljili ukrepi o obveznih dveh tednih v karanteni, ne v domači izolaciji. Njihovo nejevoljo je v veliki meri sprožila nejasnost, povezana s tem, kaj jih ob vrnitvi sploh čaka. Slovenci, ki so iz Madrida prišli prejšnji teden in so jih nastanili v velenjskem hotelu Paka, so dobili občutek, da niti pristojni še ne vedo točno, kakšni naj bi bili postopki ob vrnitvi.
Tudi mi, ki smo se iz Španije vrnili približno teden prej, smo se soočili z nejasnostmi. »Verjetno boš morala podpisati kakšno izjavo, da boš dva tedna preživela v samoizolaciji in da za kršitve kazensko odgovarjaš. Lahko se zgodi, da te bodo nadzorovali,« je bilo eno od sporočil, ki sem jih dobila od bližnjih, potem ko sem se končno vkrcala na avtobus proti Sloveniji. Dan potovanja, ki sem ga začela s strahom, da me morda niti čez mejo ne bodo spustili, je počasi šel h koncu, negotovost ne. Prej sem razmišljala izključno o tem, kako priti do doma, ne pa, kaj bo, ko mi uspe priti na cilj.
Kaj storiti? Partner mora še vedno hoditi v službo, torej samoizolacije ne morem preživljati z njim in dopustiti možnosti, da bi potencialno okužbo tako raztrosila po podjetju, v katerem dela. Po hitrem postopku sem ga med vožnjo do Slovenije kar prek telefona izselila iz skupnega stanovanja »na varno« in razglasila, da se vidiva čez najmanj dva tedna, kolikor traja inkubacijska doba. Čeprav to pomeni, da me po skoraj dveh mesecih zdoma ni videl še nihče od bližnjih in da se kot obupna kuharica prvič srečujem s krompirčkom iz pečice, kaj pomenijo gumbi na štedilniku, pa mi v smehu prek spleta razlagajo prijateljice, mi je kristalno jasno, da moram ta čas preživeti sama in doma. Ne hodim niti v trgovino niti na sprehod. Ker nam ob prihodu v Slovenijo nihče ni »ukazal«, kako moramo ravnati v tednih po vrnitvi, lahko samo upam, da so se sodržavljani, ki so v Slovenijo prišli z istim avtobusom kot jaz, odločili storiti enako.
