Lotil se je s primesmi družinske sage podmazanega psihološkega trilerja, ki meji že na kriminalko, kar je vselej nujno preračunljiva pisateljska namera, in Županič je nameril previdno. Zunanji okvir je zasnoval na prvoosebni pripovedi mlade Ljubljančanke Ane. Ta se je – kot izvemo retrospektivno – pridružila anarhistom, ki si prizadevajo za radikalne politične spremembe na vrhu vse bolj nacionalistično, ksenofobno (predvsem islamofobno) nastrojene Evrope. Da bi prišla v stik s sumljivo aktualističnim politikom Jansom Geertsom, ki je »upanje krščanske Evrope, upanje bele rase v Evropi«, se je odselila v nedefinirano, a z nadzorom in medčloveško odtujenostjo natančno (futuristično) določeno zahodnoevropsko mesto in postala prostitutka. Nič več Ana, zdaj Manon (namig na Prevostovo Manon Lescaut), ki se le pretvarja, da se prostituira, »Manon ne je mesa in ni meso, dela se, da je kos mesa«, potrebuje le prijateljstvo z drugimi delovnimi puncami, »utrjevanje tovarištva, ki je toliko dragocenejše, kolikor bolj je lažno«.
Ali je junakinji veliki politični preobrat uspel bolje ali slabše kot celostna identitetna prilagoditev na (novi?) svet pretvar, naj bralec v pripovedi, ki ji mestoma, a redko zmanjka napetosti, seveda odkriva sam. Še pomembnejša je namreč notranja dramaturgija romana, zgrajena na soočenju z novo pripovedno perspektivo – po sledeh Aninega izginotja se odpravi njena starejša sestra Sonja; nič več Sonja, zdaj za stranke, »za višje cilje« Astrid.
Dekleti, ki sta odraščali v (malo)meščanski družini, ki je s pokojnim dedkom partizanom, molčečim očetom in izobraženo materjo, ki bi se že davno morala ločiti, karikatura slovenske povojne realnosti, ne bi mogli biti bolj različni. Mlajša, z izrazito sposobnostjo introspekcije, čeprav svojim občutkom ne verjame, je zaletava »people person«, starejša, ki »nikoli ničesar ne začuti, vse gleda od zunaj«, je manj iznajdljiva in s slabšo samopodobo. A si hkrati ne bi mogli biti bolj podobni – negotovi glede svoje umeščenosti v svet, a trmasti sta neločljivi strani lista, popisanega z neko družinsko psihopatologijo.
Posebej navdušuje prav psihologizacija protagonistk, ki je piscu uspela prek toka zavesti in individualno, generacijsko zaznamovanega jezika, ki katastrofičnim okoliščinam navkljub ne skrene v razčustvovanost. Vztraja pri ranljivosti, ne kot gotovi poti v svetlejšo prihodnost, – o njej ni pri Županiču nikoli govora –, temveč kot edini poti vztrajanja v danes, ko je gotova zgolj negotovost (in gnev anonimnih spletnih komentatorjev). Tudi negotovost, ali se bosta sestri še kdaj srečali. Navsezadnje se pri tem avtorju noben element, ne ponovni motiv nečesa nedokončanega ne potentna referenca behemota, ne pojavi naključno. Županič vedno previdno nameri in spet je zadel.
