»Poznate ta napis?« uvodoma vpraša kulturna producentka Tanja Cvitko in pokaže na umetniško instalacijo nad zaprtim kinom Udarnik. »Please be honest now!« (Prosim, bodite zdaj pošteni!) je pred devetimi leti s črnimi lesenimi črkami zapisal Heiko Beck. Nastavil je ogledalo vodjem evropske prestolnice kulture, ki so imeli pisarne v Vetrinjskem dvoru nasproti kina, pojasni Cvitkova. V tem primeru resda ne gre za grafit v klasičnem pomenu besede. Vendar Beck komunicira na primerljiv način. Z jezikom neslišanih.
Mariborsko grafitarsko turo je Cvitkova razvila leta 2017 v sodelovanju s fotografom Igorjem Unukom. Najprej je potekala pod okriljem Festivala sprehodov, odsihmal jo izvaja samostojno.
Od vandalov do muralov
Cvitkovo grafiti privlačijo zaradi fluidnosti. »So na meji med umetnostjo in vandalizmom. Danes so, jutri pa jih mogoče ni več.« Prebarvanih je že precej prepoznavnih grafitov, ki jih je obhodila na prvi turi. Zaradi prenove fasade je izginila duhovita poslikava Srednje elektro-računalniške šole Maribor. Izginil je tudi kitajski zmaj v podhodu pod mestno tržnico, ki je bil delo kolektiva, v katerem je sodeloval najprepoznavnejši mariborski ulični umetnik Teo Ivančič - Teoson. Mural je pred leti nastal v sodelovanju z Mestno občino Maribor in podjetjem Snaga. Pred nedavnim pa je nekdo počrnil stene. »Tedaj so me klicali z Mestne občine Maribor in me spraševali, ali vem, kaj se dogaja in kdo to počne, ker o teh poslikavah niso bili obveščeni in v projekt niso vključeni,« se spominja Cvitkova. »Odgovorila sem, da ne vem, da pa domnevam, da je v ozadju navijaška skupina Viole.« Imela je prav. Teoson je po njenem naročilu ustvaril navijaški mural z napisom: Mi smo Maribor. »Teoson je vsekakor prvo ime mariborske grafitarske scene. Ni pa mi všeč način, kako se danes loteva nekaterih zadev. Nima družbeno odgovornega filtra.«
Kaj je posebnost mariborske grafitarske scene? »Primanjkuje novih umetniških poslikav in je zelo vandalizirana s podpisi, s katerimi grafitarji markirajo javne površine,« odgovori poznavalka in pokaže na zelo pogost podpis kolektiva KTB, kar je okrajšava za Kaj te bomo.
Vseh vandalov vendarle ne kaže metati v isti koš. Vsak grafit ni vandalizem in vsak grafit ni umetnost. »Zokn je vandal, ki pušča svoj prepoznavni podpis, svoj 'tag'. Vendarle Zokn izstopa. Svoje grafite zna dobro, skorajda umetniško umestiti v prostor.«
Črna luknja ob obzidju
Cvitkova ustavi korak pred igrivo poslikavo stene »rdečega« vrtca, ki je nastala v času EPK. »Tale mural ni bil vandaliziran, kar kaže, da imajo tudi vandali v svoji podzavesti vendarle nekakšno spoštovanje.« Iz enakih razlogov je tri desetletja nedotaknjen mural na Lentu, ki je že zdavnaj postal del prepoznavne urbane vedute Maribora.
Zato pa imamo vandalsko »črno luknjo« pri preostankih srednjeveškega mestnega obzidja nedaleč od Ljudskega vrta. »Ti grafiti razkrivajo aktualno miselnost mesta. V tem primeru kažejo vlogo in vpliv viol. Med njihovimi grafiti je zelo veliko sovražnih in neonacističnih simbolov. Resda so po njihovem naročilu nastali nekateri najboljši murali v mestu. Kljub temu bi jim moralo mestno vodstvo stopiti na prste in jim postaviti pogoj, da dobijo v uporabo javne površine le pod pogojem, če prej počistijo svojo nesnago.«
Srce Maribora je šlo v tujino
Z njo se je vrsto let samoiniciativno ukvarjal grafitar Srce Maribora. »Sram ga je bilo, da živi v takšnem mestu, zato je načrtno belil nestrpne huliganske napise, čeznje pa risal vijoličaste srčke in pisal pozitivna sporočila,« njegovo misijo opiše Cvitkova. »Za to moraš imeti jajca, barvati napise viol v Mariboru ni bagatelni delikt.« Akcijo je pred časom prekinil. A ne zato, ker bi se ustrašil, temveč ker je šel študirat drugam. Srce Maribora je šlo v tujino.
Emigracija ustvarjalnosti je tudi specifika Maribora. »Imamo super aktiviste in umetnike. A ko dobijo priložnost, odidejo. Maribor je pred dobrim desetletjem še imel močno razvito grafitarsko sceno, s približno 20 ustvarjalci. Vendar v svojem mestu niso našli možnosti za uresničitev potencialov. In so ga zapustili.« V to skupino kaže uvrstiti tudi Velija Silverja, polovico umetniškega dueta Veli & Amos, ki je z dokumentarcem Style Wars 2 obudil ameriški kultni film o grafitarski subkulturi New Yorka 80. let. »Omenila bi tudi Splinterja, ki je avtor nekaterih najlepših mariborskih muralov. Živi v Avstriji in dela kot oblikovalec.«
Poslikali bodo čistilno napravo
Primer boljše prakse je Ljubljana, ki je v sodelovanju s predstavniki grafitarske skupnosti dala na razpolago 13 sten. Nevladnim organizacijam obenem ponuja denarno in strokovno podporo za izobraževanje in kontinuirano delo z mestno subkulturo. Maribor je šele na začetku. »Zdajšnja občinska oblast sicer kaže interes, da bi ustvarjalcem grafitov ponudila javne površine za slikarsko platno. Vendar postopki potekajo zelo počasi, zato mesto nima neke strukturirane vizualne zgodbe,« je razočarana Cvitkova. Je županove ljudi povabila na grafitarsko turo? »Sem. A se še niso odzvali. Pri njih vse traja.«
V Mariboru vendarle ni vse sivo. »Odličen je projekt podjetja AquaSystems, ki je objavilo natečaj za izdelavo grafita. Zmagovalec bo poslikal steno mestne čistilne naprave,« izpostavi Tanja Cvitko. »Pri tem projektu mi je všeč tudi poudarek na uporabi ekoloških materialov. Splinter je namreč nehal ustvarjati grafite tudi zato, ker mu je barvanje poškodovalo pljuča.«
