Seveda so Šiškarji želeli fasado v samem središču mesta, a kako priti do nje? Ravnikarjeva se je obrnila kar na podžupana, ki ji je kot edino primerno svetoval omenjeno lokacijo, in počasi so se zavrteli birokratski mlini. Sedem mesecev je trajalo, da je pridobila dovoljenje in elaborat, preden je Ollap minuli petek lahko začel ustvarjati. »Ključna težava je lastništvo stavb v mestu, saj je to običajno razdrobljeno in težko je pridobiti soglasje vseh solastnikov. Drug problem predstavlja spomeniško varstvo,« pravi sogovornica. Kakor koli že, tokrat se je izšlo – stavba je v občinski lasti in ni spomeniško zaščitena.
Odločitev, da škarje in platno prepustijo Ollapu, je bila, kot pravi Ravnikarjeva, logična. »Všeč nam je njegova estetika, ne nazadnje je tema evropskega projekta trajnostni razvoj, narava, okolje in Ollap se osredotoča prav na to.« Poleg tega niso hoteli, da bi bil prvi nekoliko bolj izpostavljen mural preveč radikalen.
Šiškarji si namreč želijo, da ta ne bi bil tudi zadnji. »Želimo si izvesti še eno poslikavo, a bomo nekoliko počakali, da zberemo odzive in vidimo, ali obstaja interes.« Nekaterim bo poslikava, ki nima naslova, ampak kliče k lastni interpretaciji, všeč, drugim, kot običajno, ne, se zaveda sogovornica, tudi sama umetnica. Gotovo pa je Ljubljana s tem dobila izpostavljeno umetniško delo na površini, ki bi jo sicer prej ali slej prekrilo zunanje oglaševanje. bs
