Center urbanih športov UrbanRoof z notranjim skejterskim parkom, plezalno steno in plesno dvorano že pet let deluje v hali, ki je bila pred tem trgovina z avtodeli, delavnica in skladišče. »Zgodba se je začela že precej pred tem. Ustanovni člani društva Ilužn, ki so začeli projekt, so nekaj let po Ljubljani popisovali prazne prostore, ki bi bili primerni za takšen center,« pojasnjuje njegov vodja Matej Dumančič. Izkazalo se je, da je praznih stavb po mestu ogromno, a problem je bil najti takšno, ki bi njihovi dejavnosti ustrezala tudi po namembnosti. Športa namreč ne smeš izvajati v stavbi, ki v prostorskem načrtu ni temu namenjena.
Ko so se z lastnikom (zasebnikom) dogovorili za (sprva) trimesečno brezplačno uporabo hale v Ulici Milana Majcna v Šiški, so zadeve lažje stekle. »To nam je bistveno pomagalo, saj smo lahko pristopili k potencialnim partnerjem s konkretnim načrtom.« Po treh mesecih so sklenili pogodbo za tri leta, ker naj bi stavbo po tem času porušili in zgradili novogradnjo, a je nato vmes posegla kriza. Najemno pogodbo tako še vedno podaljšujejo vsaka tri leta.
»Lastniku je oddaja ustrezala, ker si je zagotovil redni dohodek in vzdrževanje hale, zato nam je ponudil tudi nekoliko prijaznejšo najemnino,« prednosti začasne rabe opiše Dumančič. Vanj je bilo treba sicer vložiti ogromno časa, denarja in entuziazma, a imajo zdaj že toliko članov in tečajnikov, da so enakovredni nekaterim večjim športnim klubom.
Problem pomanjkanje volje
Seveda vsak prazen prostor ni primeren za začasno uporabo, a vsaj javnim institucijam bi moralo biti v interesu, da jih čim več oddajo, saj s tem ne le znižajo stroške vzdrževanja in preprečijo propadanje, ampak omogočijo tudi nove vsebine, ki obogatijo mesto.
Senka Vrbica iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij je prepričana, da bi lahko tudi brez spreminjanja zakonodajnih okvirov na tem področju naredili marsikaj. »Vsaka občina bi morala imeti strategijo razvoja, kar bi ji omogočalo fleksibilno razpolaganje z nepremičninami. Na podlagi te bi lahko sklepala tudi neposredne najemne pogodbe, oddajala nepremičnine nevladnim organizacijam, zaračunavala znižano najemnino in podobno. Zakon to dopušča, če je le v skladu z razvojnimi dokumenti občine.« Namesto tega se občine najpogosteje držijo zgolj zakonskega določila o brezplačni oddaji nepremičnin v najem nevladnim organizacijam in od nedavna socialnim podjetjem, pa še v teh primerih gre redko brez zapletov. Dogaja se, denimo, da kljub več kot očitnemu delovanju v javnem interesu uradniki še vedno vztrajajo pri pridobivanju posebnega sklepa (lastnega oddelka), ki takšen interes potrjuje.
Senka Vrbica sicer pravi, da se tudi v okviru nacionalne zakonodaje nakazujejo nekatere rešitve ali vsaj spodbude za začasno rabo praznih prostorov. »Nacionalni stanovanjski program, ki je trenutno v javni razpravi, se ukvarja tudi s problemom majhnega najemniškega fonda v Sloveniji. Zasebni lastniki se večinoma ne želijo ukvarjati z najemniki, ker se jim zdi, da jim bo to prineslo kup težav. Ustrezna rešitev, s katero se strinja tudi ministrstvo, bi bila lahko agencija, ki bi igrala vlogo posrednika in skrbnika med lastniki in najemniki.« Nacionalni program sicer ureja zgolj področje stanovanjskega fonda, a bi se model lahko smiselno uporabljal tudi za druge nepremičnine.
Ob tem pravnica poudarja, da bi bilo v posredništvo smiselno vplesti še zavarovalnico, ki bi pokrivala tveganja najema. Eni najpomembnejših vprašanj sta namreč tudi, kdo naj pokrije morebitno gmotno škodo v najemniškem stanovanju in kako urediti vprašanje odgovornosti ob nezgodi. Podobno težavno je doreči, kako urediti problem morebitnega neplačevanja najemnine oziroma stroškov obratovanja.
Včasih se izkoristi pravno sivino
Janin Walters, oblikovalka urbanega prostora in umetnica, ki je v več evropskih mestih preučevala prakse začasne rabe prostorov, je na delavnici, ki jo je organizirala Mreža za prostor, poudarila, da se vseh težav ne da vedno rešiti znotraj uradniške birokracije, ampak je potrebno veliko inovativnosti in iskanja podpore (ter s tem pritiska) v lokalnem okolju. V Berlinu je denimo sodelovala pri projektu Holzmarkt, v sklopu katerega so iz zapuščenega območja ob reki ustvarili enega najbolj živahnih predelov mesta. Ker sami niso imeli dovolj kapitala, so o nakupu zemljišča prepričali švicarski pokojninski sklad, z njim pa sklenili najemno pogodbo za simbolično najemnino za 99 let. Načrte mestnih oblasti o visokodobičkonosni pozidavi so preprečili tako, da so se povezali s skupnostjo in organizirali proteste v podporo ohranjanja javnega prostora.
Kljub naštetim oviram je tudi v Ljubljani vzniknilo precej primerov začasne rabe, žal pa so nekatere »od spodaj navzgor« iniciative zaradi nerazumevanja tudi propadle.
