Film Bridges and Dragons, ki se je pred dnevi pojavil na spletu in izredno navdušil, je režiral in montiral Andro Kajzer, rolkarja, ki ju spremljamo po ljubljanskih ulicah pa sta Domen Dijak in Miha Miklavčič. Za projekt so se prijatelji odločili, ker so želeli posneti malce drugačen film o Ljubljani, ki bi njene znamenitosti predstavil s perspektive rolkarjev. Kot nam je zaupal Andro Kajzer je snemanje potekalo približno tri popoldneve, okoli šestih zvečer, ko je bila svetloba primerna, enkrat pa so snemali zgodaj zjutraj, da so dobili posnetek s strehe ob koncu filma. Kot enega večjih izzivov je izpostavil snemanje z mini helikopterjem, ki je zaradi baterij omejeno na okoli 10 minut. Helikopter, ki zagotovi ene lepših posnetkov Ljubljane je omogočil Androv prijatelj Nejc Slatner iz Helivideo.si, montaža vsega materiala pa je na koncu trajala približno en dan.
Andro, ki trenutno snema video za podjetje Burton Snowbords v ZDA, nam je zaupal, da je včasih snemal ogromno rolkarskih videov, a je v zadnjem obdobju zaradi pomanjkanja časa na tem področju malo manj aktiven. „Projekt sem imel v mislih že nekaj časa in hotel sem narediti skate video, drugačen od ostalih, ki jih je zadnje čase ogromno.“ Za razliko od večine rolkarskih videov se ni osredotočil na trike, temveč so ga bolj zanimali tekoči posnetki, s katerimi video še bolj izpostavil lepote Ljubljane, ki jih je želel predstaviti.
Tudi Domen Dijak je med razloge za sodelovanje pri videu naštel željo, da bi na malce drugačen način predstavil Ljubljano, izpostavil pa je tudi željo po sodelovanju z Androm, ki ga pozna odkar je pred približno šestimi leti postal član Madness skate ekipe. Andro je bil takrat glavni filmer. „Z njim sem začel snemat in tudi dokončal svoj video del za Madness skate film 'Mad World'.“ Film, ki so ga posneli leta 2008 je vseboval tudi veliko kadrov iz Barcelone. Ta je središče Evropskega rolkanja.
Kljub lepotam Ljubljane pa se slovenska prestolnica ne more ravno pohvaliti kot rolkarjem naklonjeno mesto. „Pogoji za skateanje v Ljubljani so glede na tujino (že samo sosednja Avstrija ima super parke takoj čez mejo, prav tako Italija) zelo slabi,“ opozarja Domen. „Upam, da bo občina kdaj uvidela, da smo skaterji del kulture in nam postavila en zunanji betonski park, ter notranji park, saj so zime pri nas za skateanje premrzle.“
Miha Miklavčič pravi, da je v Ljubljani zadnje čase sicer vse več dobrih točk za rolkanje na ulici, ki pa jih je treba odkriti, a tudi on opozarja na žalostno stanje glede pokritih objektov. Ljubljana ima trenutno na voljo zgolj dva, enega v tovarni Rog, ki je nastal na lastno pest, v zadnjem obdobju pa se je pojavil še Urban Roof v Šiški. Ker sta objekta relativno majhna (predvsem Urban Roof) in želita zadovoljiti želje tako rolkarjev, kot tudi bmx-arjev in bladearjev, največje zadovoljstvo ostaja odkrivanje lokacij na odprtem. Tudi sicer se moderno oblikovanje skateparkov zgleduje po objektih, ki jih najdemo na ulicah in trgih. Kot najljubšo lokacijo v Ljubljani pa sta izpostavila nov park pred etnografskim muzejem na Metelkovi „kjer nas zadnje čase varnostniki kar prenašajo – nas ne podijo. To je res lep in miren prostor tako arhitekturno kakor tudi skateabilno,“ je povedal Miha.
