V času med drugo svetovno vojno in po njej se Slovenci bolj kot kadar koli prej srečujemo s pojmom političnega begunstva. Slovencev, ki so iz takšnih in drugačnih razlogov Slovenijo zapustili po koncu vojne, je bilo po nekaterih podatkih približno 20.000. Bežali so v nam najbližji državi zahodnega političnega ustroja, v Avstrijo in Italijo. Medtem ko so nekateri onkraj meje zgolj čakali na priložnost, kdaj se bodo lahko brez strahu za svoje življenje vrnili v domovino, so drugi pot nadaljevali v zelo oddaljene države. Največ, kakih 13.000, v »obljubljeno deželo« Argentino. Leta 1952 je jugoslovanska oblast objavila, da se lahko begunci, ki si med vojno niso umazali rok s krvjo sonarodnjakov, mirno vrnejo domov, ter jim ponujala zaposlitev in vrnitev v normalno življenje. To povabilo so nekateri izkoristili, drugi, zlasti tisti, ki se niso strinjali z novo politično ureditvijo Jugoslavije, pa so večinoma za vedno ostali v svojih novih domovinah.
Begunci se vračajo v Jugoslavijo
Po izjavi predsednika zvezne vlade in ministra notranjih zadev Aleksandra Rankoviča, da se begunci lahko vrnejo domov, so se začeli iz tujine vračati v Jugoslavijo mnogi, ki so preživeli žalostne mesece in leta po taboriščih. Predstavništva FLRJ sprejemajo na stotine prošenj jugoslovanskih državljanov, ki so na kakršen koli način zapustili svojo državo, da bi se jim bilo dovoljeno vrniti.
V prvih dneh posamezno, nekako boječe, a sedaj že v skupinah prihajajo prek meje. Nekateri so preživeli v tujini več let, drugi samo nekoliko mesecev. Med njimi so nekateri, ki so šele pred tedni ilegalno prešli mejo in se zdaj razočarani vračajo domov. Za vse je vlada FLRJ v bližini Ljubljane pripravila sprejemno postajo, v kateri prebijejo po dan ali dva, dokler jim ne urede potrebnih dokumentov in priskrbe voznih kart do kraja, ki ga posamezniki sami žele. Sobe v sprejemni postaji so čiste, tople in svetle, debela snežna odeja, ki pokriva okolico, daje kraju še lepše lice.
V prvih dneh je bilo v to postajo sprejetih okrog 30 povratnikov, ki so zadnjo dobo svojega življenja pretrpeli v tujih taboriščih.
»Več smo doživeli v emigraciji v tem kratkem času kot prej vse življenje,« pripovedujejo. Njihovi utrujeni obrazi so priče tega življenja. (…)
Med povratniki, ki so prišli iz Italije, je tudi poštni uradnik Š. L. iz Ljubljane. Pred enajstimi meseci je blizu Gorice zbežal v Italijo, v Ljubljani pa je pustil ženo in otroka ter svojih 25 let službe. »Niti sam ne vem, kaj mi je bilo, da sem zbežal čez mejo. Ko sem bil na italijanski strani, sem že spoznal svojo veliko napako, ki sem jo zagrešil. Niti italijanskega jezika ne poznam, karabinjerji so takoj videli, da sem tujec, in ko sem nekaj dni preživel v zaporu, so me odpeljali v Doberdob, od tam pa do taborišča Franschette in Bagnoli. Slaba taborišča, slaba hrana. V Fraschettu je vedno po nekoliko tisoč emigrantov, a v Bagnoli od 12.000 do 15.000, med njimi je več tisoč Jugoslovanov.« (…)
Primorski dnevnik, 8. februarja 1952
Emigracija zaveznica Zahoda?
Emigrantska politika je vedno obdana z močnimi sencami utvar. Odkar obstajajo emigracije, to je izgnanci in begunci iz političnih ali verskih pobud – in zgodovina emigracije je toliko stara, kolikor daleč nazaj sega zgodovina držav –, je bilo in je vse življenje brezdomcev postavljeno v svojevrstno ozračje. Ti ljudje živijo v obdobju med včeraj in jutri. V preseku med preteklostjo in prihodnostjo postaja njihova današnjica trpljenje, pomaknjeno v pričakovanje in čakanje. Čas tem nesrečnikom poteka tako rekoč v čakalnici zgodovine.
Emigrantska duša je razdvojena med upanjem in odpovedjo, med otopelim životarjenjem in silovitostjo. Skromno, zelo skromno prihajajo tihe ure zdramljenja, ki polagoma odkrivajo spoznanje, da je končno potrpežljivost le najvišja čednost brezdomca. (…)
Z golo ugotovitvijo, da je usoda emigrantov vedno povezana s tragedijo, seveda ne pridemo posebno daleč. Celo veliki emigrantski valovi v zgodovini, kakor na primer za časa reformacije in francoske revolucije, so le pritlikavci v primeri s preseljevanjem narodov, ki ga je sprožil razkol med Vzhodom in Zahodom. Odkar se je po drugi svetovni vojni železni zastor spustil po sredi Evrope, ne štejemo ubežnikov na desettisoče, pač pa na stotisoče in na milijone ljudi, ki so se odločili, da bodo v tujini počakali na boljše čase. (…)
Demokracija, 8. februarja 1952
Resnica o življenju naših izseljencev v Argentini
Naš dopisnik iz Terske doline nam je poslal pismo neke žene, ki se je pred štirimi leti izselila v Argentinijo. Če izpustimo zadeve osebnega značaja, nam more ta primer služiti kot spričevalo pogojev, v katerih je primorano živeti toliko naših rojakov, ki so zapustili svojo rodno grudo.
»Po dolgem molku se oglašam in ti sporočam, da sem pri najboljšem zdravju… Gospodarsko smo na tleh, življenje je trdo, cene življenjskim potrebščinam neprestano rastejo. Moj mož je brez dela že več kot leto dni. V enakem položaju se nahajajo tisoči izseljencev. Ko smo pred štirimi leti odpotovali v Argentinijo, so nam obljubljali Indijo Koromandijo. In res smo prve mesece preživeli dokaj dobro. Sedaj pa se že dve leti prerivamo iz obupa v obup. Hkrati pa moraš še molčati, ker drugače si kmalu v zaporu.
Pustili smo eno diktaturo, sedaj pa smo padli v drugi zapor. Od tod se jih mnogo izseli v Čile ali v Brazilijo. (…)«
Začudi nas, da zna neizobražena žena jasno in kritično oceniti položaj in najti odgovarjajočo primerjavo z italijanskim fašizmom. Za nas je to pravo odkritje: mislili smo, da žive naši izseljenci v Argentini zelo dobro. (…)
Primorski dnevnik, 23. februarja 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
