V času po drugi svetovni vojni sta bili pri nas dovoljeni obe obliki, vendar je morala biti civilna poroka sklenjena pred cerkveno. V starejši slovenski tradiciji porok so te spremljale različne šege in navade, med drugim dekliščina, fantovščina, šranganje, nalaganje spretnostnih nalog ženinu, skrivanje neveste pred njim, prihodi maškar, streljanje z možnarji in podobno. Sodobne poroke so seveda precej drugačne od nekdanjih. Poleg tega, da se za poroko odloča vse manj parov, se tudi viša starost tistih, ki se zanjo odločijo. Ta se zadnja leta bliža že 35. letu. Nekateri se porokam izogibajo zato, ker menijo, da tisti podpis nima nič večje veljave kot zavestna odločitev za skupno življenje, drugi pa se za poroko ne odločijo bodisi zaradi tega, ker nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja, bodisi imajo premalo pod palcem, da bi si poroko lahko privoščili. Po nekaterih podatkih namreč povprečen strošek poroke pri nas znaša kar precej evrskih tisočakov. Pri tem gre seveda za razmeroma razkošne civilno-cerkvene poroke s precej velikim številom povabljencev ter godci, fotografom, snemalcem, nakupom oblačil, pogostitvijo, obdaritvijo povabljencev, najemom prostora, poročnim potovanjem in še kaj bi se našlo. Brez vsega tega je poroka seveda lahko tudi zelo poceni.
Kratko zakonsko veselje.
V Parizu se je prigodil sledeči slučaj: Petdeset let stari rentier se je zagledal v 18letno krasno šiviljo, ki jo je srečal na ulici. Ponudil ji je tudi svojo staro roko. Dekle se je nekoliko časa branilo, a se je udalo, ko so jo tudi stariši prigovarjali, in stari rentier je bil srečen. Dal je napraviti krasno večerjo in po večerji je odpeljal svojo »drago« ženko domov. Ko se pa drugo jutro zbudi, se ne začudi malo, ko vidi, da je sam. Vstane in išče ženo, a ni je in je ni. Še precej bolj se je pa začudil, da mu je z ženko izginilo tudi 30.000 frankov. Ostal mu je le nevestin pajčolan in venec iz oranžinega cvetja. Ves obupan nad izgubo žene in že bolj pa nad izgubo 30.000 frankov je šel na policijo naznanit tatvino. Tu so ga podučili, da se po zakonu v tem slučaju ni zgodila tatvina, ker je to izvršila žena. Dali so mu edino pametni nasvet, da se da ločiti od svoje žene.
Slovenec, 20. oktobra 1904
Prodana nevesta.
V Nabrežini se je nastanila neka brhka kraška punica. Zalezavati jo je začel kmalu neki Kalabrež ter jo premotil. Silila je, naj jo vzame. Kalabrež je bil s tem zadovoljen in prišli so oklici. Oklicana sta bila trikrat. Tu pa si je Kalabrež vso to reč premislil in odšel je v Kalabrijo; seveda ni niti vedela, kdaj. Ker pa si je le želela moža, se je dala kmalu omrežiti po drugem Kalabrežu. Zmenila sta se, da se vzameta. Prišli so oklici. Trikrat sta bila oklicana in stopiti sta imela že pred oltar, kar se prikaže v Nabrežini stari ljubček ter pravi: Stoj! Punica sedaj ni vedela, kaj in kako. Gorela je pravzaprav za novega ženina, ali prejšnji je rekel, da jo vzame on. Slednjič sta se ženina zedinila za kupnino. Zadnji je zahteval od prejšnjega 24 kron, katere mu je res naštel, nakar mu je ta odstopil svojo nevesto. Za 24 kron jo je prodal. Poročila sta se Kraševka in prvi ženin kar na podlagi prvotnih oklicev, tako da je bila ona sedaj oklicana z drugim, poročena nato pa s prvim. Povedati moramo še, da je pripeljal sedanji poročenec s seboj sestro iz Kalabrije, katero je ponudil rojaku za ženo, in ta jo baje poroči. Ko sta se onadva poročila, ju je vprašal duhovnik, v katerem jeziku naj ju poroči. Kalabrež je rekel: Kakor hočete. Duhovnik ju je poročil slovensko; ko je bilo treba reči: hočem, pa je rekel Kalabrež: skočim.
Slovenec, 22. februarja 1906
O civilnem zakonu.
Kako grozno bedasti so naši popje, se razvidi že iz tega, da so začeli celo v šolah razlagati nežni mladini o civilnem zakonu in o zlih posledicah, ako se vpelje ta zakon. Tako je razkladal katehet v uršulinski šoli deklicam, kako bode jemal hudič vse tiste, ki bodo za civilni zakon, in je rotil deklice, da se morajo vse podpisati za cerkveni zakon. Nič boljše ni na realki! Tudi tu imajo grozno pametnega doktorja sv. pisma! Katehet Jerše se je čutil poklicanega tudi realcem s svojo doktorsko učenostjo dokazati, kako škodljiv bode civilni zakon. Seveda so se učenci, ki so toliko pametni, da vedo, da nimajo pri tem nič odločevati, na polna usta smejali. – Mi pa vprašamo te pobožne može, ali se prav nič ne sramujete nasproti učeči se mladini, da jim razlagate o zakonu, jih hujskate in lovite za podpise?! Ali bodo mar učenci ali učenke odločevale, kateri zakon bo bolj »držal«?!
Slovenski narod, 26. februarja 1906
Dvakrat poročen z eno in isto ženo.
V soboto zjutraj je poročil Anton Malacrea, krčmar v Ajelu, drugič svojo lastno ženo Lenko, roj. Zamar, tudi iz Ajela, s katero je imel že dva otroka. Prvič sta se poročila pred štirimi leti, a v zadnjem času se je pa dokazalo, da sta v sorodstvu, ki zabranjuje poroko brez cerkvene dispenzacije, radi česar se je izrekla poroka cerkveno neveljavna. Ker se imata oba prav rada, sta napravila potrebne korake za dispenzacijo in sta se, kakor rečeno, v soboto vdrugič venčala. Kaj takega se pač težko kje dogodi!
Edinost, 4. avgusta 1908
Kako so živeli.
Zgodovinski zapiski nam sporočajo: Ko se je l. 1578. oženil Viljem Rosenberg z Marijo, mejno grofico badensko, so snedli pri gostiji, ki je bila od 26. januarja do 7. marca, naslednjo množino jedi: 40 jelenov, 120 srn, 2130 zajcev, 240 fazanov, 2050 jerebic, 150 debelih volov, 546 telet, 630 svinj, 450 ovnov, 5135 gosi, 3106 kokoši in kapunov, 18.120 vodnih krapov, 10.209 ščuk, 30.997 jajc in še mnogo sličnih in dobrih »riht«. Vina pa so izpili 8800 bokalov tirolskega, avstrijskega in renskega in 40 sodov španskega. Zares — jara gospoda!
Naprej, 1. avgusta 1920
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
