Z Nemci so zato 15. decembra 1917 najprej sklenili dogovor o prekinitvi spopadov, 22. decembra pa so se v Brest-Litovsku, na ozemlju današnje Belorusije, začela pogajanja o vzpostavitvi trajnega miru. Pogajanja so bila dolgotrajna in naporna. Rusi so sprva menili, da bodo iz prve svetovne vojne izstopili tako, kot potnik stopi z vlaka, ko pride na cilj, a so napačno ocenili nasprotnika. Nemci so jih presenetili z zahtevami, naj se odrečejo baltskim in nekaterim drugim državam, ki so jih Rusi šteli za svojo samoumevno posest. Ker sta obe strani trmasto vztrajali pri svojih stališčih, se je ruski pogajalec Lev Trocki po nekih virih samovoljno jezen umaknil iz pogajanj, kar je 18. februarja 1918 povzročilo nadaljevanje bojev. Ker ruska »rdeča« vojska dejansko ni zmogla spopadov na obeh frontah, so 3. marca istega leta v Brest-Litovsku s silami centralne osi vendarle podpisali mirovno pogodbo, ki jih je drago stala. Odpovedati so se morali vsem pravicam do Finske, Estonije, Litve, Latvije in Ukrajine, ki so s tem formalno postale neodvisne države, za nameček pa si je še Turčija prisvojila del Gruzije.
Najnovejše avstrijsko uradno poročilo.
Dunaj, 16. dec. Vzhodno bojišče. Včeraj se je v Brest-Litovsku sklenilo za vse ruske fronte premirje, ki bo trajalo najmanj do 14. januarja.
Straža, 17. decembra 1917
Nemški kancler o mirovnih pogajanjih.
»Berliner Lokalanzeiger« poroča o razpravi, ki se je v petek vršila pri državnem kanclerju grofu Hertlingu. Razprava, katere so se udeležili zastopniki vseh političnih strank, je trajala štiri ure. Dolgotrajna razprava – piše omenjeni list – dokazuje, da se je vršil razgovor o celi vrsti vprašanj, za katerih rešitev je treba spretnih in potrpežljivih rok. Udeležniki so dobili vtis, da se bo z ruskim ljudstvom, četudi počasi in polagoma, vendar končno doseglo sporazumljenje za mir, ki bo zadovoljil obe stranki.
Naprej, 24. decembra 1917
Težkoče pri mirovnih pogajanjih.
Ne čudimo se! Nesporazumje, ki se pojavlja pri mirovnih pogajanjih centralnih držav z Rusijo, je popolnoma utemeljeno v različnih naziranjih obeh pogajajočih se delov. Na eni strani aristokracija, na drugi demokracija. Aristokracija je popolnoma drugače vzgojena, demokracija pa zopet drugače. Prepričani smo tudi, da so delegati centralnih držav kakor tudi ruski delegati prišli v Brest s poštenim namenom, da sklenejo mir, ker ga obe skupini potrebujeta in želita.
In vendar je razlika! Vzemimo za primer Litavijo in Kursko. V teh ozemljih imajo še nekake deželne zbore, v katerih sedi samo plemstvo. Ta deželni zbor se je že izrekel za Nemčijo. Isto velja domala tudi za ostalo Poljsko, kjer so centralne države imenovale regentstvo; to se je izjavilo za poljsko kraljestvo. (…)
Nasprotno pa je stališče ruske delegacije. Trockij je zastopnik ruske demokracije. Če narodi niso za to, da ostanejo pri Rusiji, pravi, jim je svobodno, toda plemstvo ne more sklepati v imenu naroda, umakniti se morajo ruske čete in čete centralnih držav, potem pa naj se uvede narodno glasovanje, da odloči o tem volja naroda. (…)
Tako prevladujeta torej pri pogajanjih dve popolnoma si nasprotujoči naziranji: aristokrat Kühlmann smatra, da je plemski deželni zbor opravičen sklepati v imenu naroda, revolucionarni socialni demokrat Trockij kot zastopnik demokracije pa meni, da plemske korporacije niso opravičene sklepati v imenu naroda. (…)
Naprej, 18. januarja 1918
Zmešnjava v Rusiji.
Velik zadržek za sklepanje miru so notranje homatije v Rusiji, ki postajajo od dne do dne hujše in ki so privedle do popolnega notranjega razdora in do žalostnega prelitja krvi. Iz zadržanja ruskih zastopnikov v Brestu Litovskem se je zadnje dni poznalo, da so postali negotovi in da nekaj nanje pritiska. Mirovna pogajanja so šla sicer še dosti dobro naprej, a so se prekinila do 29. januarja, ker hočejo zastopniki raznih držav tačas stopiti še v stik s svojimi vladami. V Rusiji se je pa primerilo sledeče. Vršile so se volitve za ustanovni državni zbor, pri katerih so dobili večino nasprotniki sedanje vlade. Za predsednika je bil izvoljen kmečki zastopnik Černov, ki je takoj nastopil proti boljševikom. Vlada je nato ustanovni občni zbor razpustila in ga z vojaško silo izgnala iz zbornice. Nato je prišlo do boja na petrograjskih ulicah, pri katerih je bilo mnogo ljudi ubitih in ranjenih. To so žalostne razmere, ki nam kažejo, da še dolgo ne bo Rusija v stanu vzpostaviti vlado, s katero bi bilo mogoče obravnavati kot z zakonito in zanesljivo zastopnico naroda. (…)
Resnica, 26. januarja 1918
Še ni dovolj vojne!
Nemčija hoče nadaljevati vojno z Rusijo. Ni zadovoljna, da je Rusija preklicala vojno stanje; zakaj vojno stanje je preklicala le ruska vlada, nemška pa ne. Nemčija smatra izjavo ruske vlade za odpoved premirja in ima sedaj proste roke, da zavojuje Petrograd ali Moskvo. (…)
Obnovitev vojne z Rusijo ima očividno imperialistične namene. Rusija ne misli več na vojno, torej ni od te strani prav nobene nevarnosti za Nemčijo; obrambna vojna torej na tej fronti ni več potrebna. Nemška delegacija je v Brestu Litovsku odločno protestirala, da bi se Rusija umešavala v »notranje« razmere zasedenega ozemlja, tukaj bo pa Nemčija posegla v notranje razmere prave Rusije, ki hoče mir in se ne briga za svoje sosede. Toda nemški imperializem misli, da je sedaj ugodna prilika za povečanje njegove moči in vpliva s tem, da odtrga Rusiji več ozemlja, ustanovi med Rusijo in Nemčijo nekaj državic in tudi sebi kaj prilasti ter obenem zapre Rusiji pot do Izhodnega morja.
Naprej, 18. februarja 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
