Divjanje avtomobilov
po naših cestah postaja že smrtnonevarno. Včeraj sta dva taka (eden je bil Lindauerjev) pridivjala iz Celja. Blizu Šribarja v Gaberju je prišel nasproti poštni voz iz Vitanja; konj se je ustrašil in se prevrgel z vozom vred čez kupe kamenja v jarek. Poklicane činitelje nujno opozarjamo, naj storijo takim naglim vožnjam osobito po cestah, ki so jako obiskane in še posebej ob dnevih, ko je frekvenca cest itak silno velika, energično konec. Zakaj pa vraga imamo pol. oblasti in občine, če nas avtomobilisti pri vsem tem meni nič tebi nič lahko spravijo v smrtno nevarnost?!
Narodni dnevnik, 29. marca 1910
Zbesnelost avtomobilistov
se mora že imenovati to divjanje avtomobilov po državni cesti, kar ste že parkrat upravičeno grajali v vašem listu. Pretekli velikonočni pondeljek so vam skozi Frankolovo dirjastili avtomobili drug za drugim s tako naglico, da se je bilo bati, da ga bo podrl zračni puh. Tu ti dirja tostran ceste eden avtomobil, onostran drugi, da moraš zelo paziti, da se srečno izogneš o pravem času. Velikonočni pondeljek dopoldan je vozil eden avtomobil tik stare šole. Nesreča je hotela, da je iz nadučiteljevega stanovanja priletel graščinski pes, katerega je avtomobil pod se potegnil. Uboga žival se je potem dve uri mučila, predno je poginila. (…)
Res, pravo čudo je, da se ne dogaja več nesreč, ko hodijo šolarji mnogobrojno po cesti ali mala deca iz bližnjih hiš. Politične oblasti ščitijo avtomobiliste in celo potom okrajnih šolskih svetov ukazujejo, da se naroča šolarjem, in po njih priprostemu ljudstvu, da naj ne kažejo nikake sovražnosti napram avtomobilistom. Za vraga, kdo pa ščiti ljudstvo proti tej zbesnelosti! Ali ne obstoje res nikake odredbe, da morajo avtomobili voziti s primerno hitrostjo? Arogantnost in brezobzirnost kažejo avtomobilisti pri srečavanju vozov. Koliko neprilik se je že zgodilo, ko se je splašila uprežna živina. (…) Seveda navadnega voznika se lahko zaloti in kaznuje, avtomobilista naj pa – vrag lovi.
Narodni dnevnik, 1. aprila 1910
Vzgoja osobja v garažah
Če primerjamo naše garaže, oziroma njihovo službo s posluževanjem, ki ga nudijo garaže v inozemstvu, vidimo, da so naše garaže v tem oziru zelo pomanjkljive. Dvomimo, da bi jih bila velika večina sposobna pripomoči k razvoju avtomobilizma. Avtomobilizem se namreč ne more razviti samo tedaj, če se konstrukcija avtomobila izboljšuje in če se ceste popravljajo, ampak le tedaj, če bo razen tega tudi garažna obrt storila svojo nalogo. Če pomislimo, da lastnik avtomobila zaupa svoje vozilo, ki predstavlja vrednost 70, 80 in več tisoč dinarjev, nam postane jasno, da moramo temu avtomobilistu tudi kaj nuditi za pridobitev njegovega zaupanja in naklonjenosti. (…)
V ameriških garažah dobi n. pr. odjemalec vsa navodila, ki se tičejo njegovega motornega vozila, kar dokazuje, da je ondotno osobje dovolj tehnično izobraženo. (…)
Tega pri nas še ni. Naši nameščenci se še ne zavedajo, da morajo nuditi avtomobilistu gotove usluge in da bi morali tudi vedeti, kaj prodajajo. Dobro bi bilo, če bi tak nameščenec šel v trgovino, kjer prodajajo n. pr. blago za obleke. Tam bo videl, da trgovski pomočnik in celo že vajenec lahko pojasni odjemalcu, kakšne vrste je to ali ono blago, kakšen vzorec je v modi itd. (…) To pa postaja že drugače – sicer ne v tem, da bi se moralo gorivo ali mazivo ponujati, ampak zato, ker se te stvari dobivajo pri neštetih postajah in tej konkurenci bo lahko kos samo ona postaja, ki bo znala pravilno občevati z odjemalci in odgovarjati tudi na avtomobilistova tehnična vprašanja.
Jutro, 1. februarja 1930
Cestni promet
Da zavijemo malo stran od te bridke, krvave kronike, naj namečemo še nekaj številk o veselejših, boljših zadevah, ki so prav tako policiji naložene v skrb. Najprej malo iz prometa. Kolesa, ta čudovita slovenska specialiteta, brez katere si kar ne moremo misliti naše pokrajine, so lani doživela spet obsežen prirastek. Njih število je v tej dobi naraslo od 13.016 na 15.058. Osebnih avtomobilov je bilo ob koncu leta v prometu 458 (460), tovornih 169 (160) in motornih koles 256 (250). Tiho, a vzdržema ginejo z naših ulic naši dobri znanci iz starih romantičnih časov – fijakarji. Lani je število njihovih voz spet padlo od 167 na 150. (…)
Jutro, 29. januarja 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
