Nastradal je delavski razred, čeprav naj bi stroji olajšali prav njegovo delo. Toda zaradi vse večje zmogljivosti strojev so delavci množično ostajali na cesti, trpele so njihove družine. Najbolj se je to poznalo v tekstilni industriji, kjer so tkalni in pletilni stroji nadomeščali na tisoče delavcev. Od tu do ideje, da bi stroje enostavno uničili, ni bilo več daleč. Razbijanje strojev se je na koncu tako razmahnilo, da je britanska vlada razbijačem v začetku 19. stoletja zagrozila s smrtno kaznijo in jo začela tudi udejanjati. Ker napredka ni mogoče zatreti, so se zadeve sčasoma vendarle umirile in razmere so se normalizirale. Na hudi preizkušnji so se znova znašle stoletje pozneje, ob izbruhu velike svetovne gospodarske krize, ki je trajala med leti 1929 in 1934. Tudi takrat so nekateri prišli na idejo, da bi z razbijanjem strojev dosegli večjo potrebo po zaposlovanju, kajti množice brezposelnih so bile nepregledne. Oblasti so, zavedajoč se nepredvidljivosti obnašanja delavstva, k sreči posegle po ukrepih, ki so zadeve omilili, in do industrijske »kontrarevolucije« 20. stoletja vendarle ni prišlo.
Stroj nas ubija!
Orjaška jeklena pošast, strahotna kadar počiva, še strašnejša, kadar neusmiljeno melje, vrti in hrumi – takšen je moderni stroj: tiran nad človekom, ki mu streže, njegov večni sovrag, ki mu ne jemlje samo kruha, temveč tudi neprestano preži, kako bi ga strl in zmrvil…
Ko je človek pred tisočletji izumil prvi stroj, je bila njegova naloga samo, da mu pomaga in mu olajša njegovo delo. Ni mu jemal dela, naj je že zemljo obdeloval ali si pa hišo gradil, samo pomagal mu je. Vzlic strojem je zemlja takrat imela ne samo prostora za vse, nego tudi dela! In danes?
Ko se jo človek začel posluževati stroja, je odrasel moški zmlel z ročnim mlinom kakih 200–300 kg moke na dan. Iz prvotne preproste naprave, sestoječe iz dveh ploskih kamnov, se je v teku stoletij razvil moderni velemlin, kakršnega imajo n. pr. v Čikagu v Ameriki ali Sydneyu v Avstraliji. Pri tem mlinu opravlja človek 20.000 krat toliko kakor njegov praded: 6 milijonov kg na dan! 20.000 ljudi bi imelo dela, da ni tega fantastičnega stroja! 20.000 ljudi je brez kruha, ker so izumitelji in inženjerji zgradili ta avtomat v tolikšni popolnosti. 20.000 ljudi žre ta stroj. In koliko je njegovih vrstnikov na svetu… Ali se potem smemo še čuditi, da divja nezaposlenost huje kakor nekoč kuga, lakota in vojna skupaj?
Nekje v Združenih državah so postavili turbino, ki proizvaja za 300 tisoč konjskih sil energije. Neki gospodarstvenik je izračunal, da napravi ta turbina sama, če dela le 8 ur na dan, toliko kakor 3 milijoni ljudi. Ker pa rohni neprestano noč in dan, napravi toliko kakor 9 milijonov (reci devet milijonov!) ljudi…
Stroj nas žre, stroj nas ubija! Jemlje nam kruh, jemlje nam delo. Počasi, a neusmiljeno nas ubija in brez moči smo nasproti njemu. Ubija nas pa še v drugem pogledu doslovno: 50.000 ljudi ubije stroj na leto samo v civiliziranih državah! In skoraj 2 milijona ljudi na leto pohabi, da niso več zmožni za delo! Postali smo njegov hlapec in suženj, ki nas izmozgava in vrže na smeti, kadar se nas naveliča, ki nas zmrvi, kadar se mu zahoče.
Kje je napaka v računu? Zakaj nekje mora biti, ni vrag – ko smo si vendar izumili stroj zato, da nam bo pomagal, ne pa da nas ubija!
»Tehnokrati« trde, da nam je tehnični razvoj zrasel čez glavo; moral bi bil biti počasnejši. Potem ne bi bili danes na tem, da ne vemo, kje naj dobimo dela za 100 milijonov nezaposlenih, kje naj vzamemo kruha zanje. Tehnokrati hočejo nastopiti proti stroju, ne da bi ga razbili in uničili (tudi to bi nekateri hoteli), temveč da bi spravili njegov efekt v pravo razmerje z obstoječimi delovnimi močmi. Zato naj bi po njihovem vsak delavec v bodoče delal samo štiri dni na teden in samo po štiri ure na dan – pri polni mezdi! Namestu, da bi imela tovarna denimo samo tri strojnike, kurjače itd., ki bi delali 96 ur v štirinajstih dneh, bi jih morala vzeti v službo 9, ki bi delali samo po 32 ur v štirinajstih dneh. Seveda pri isti plači kakor danes!
Že ta poslednji stavek kaže, da bo zahteva tehnokratov ostala utopija vse dotlej, dokler bo svet bolehal za boleznijo, ki ji pravimo svetovna gospodarska kriza. Takšne eksperimente bi si smeli dovoliti, če nočemo narodnega gospodarstva zadeti na smrt, samo v »dobrih« časih, v dobi gospodarskega blagostanja. Ostane torej še druga pot, druga skrajnost: razbitje vseh strojev, ki so količkaj nadomestljivi. To stremljenje se kaže na primer v Kanadi, Avstraliji in nekaterih drugih angleških kolonijah – povsod tam, kjer se je industrija v zadnjih letih preveč razvila. Eno je gotovo: razbitje stroja bi bilo samo otročje maščevanje, toda do cilja le ne bi privedlo. Pravilna bi bila le srednja pot: nekatere stroje postaviti v kot, da pride ročno delo bolj do veljave, delovni čas pa smotreno znižati, da pride vsaj del nezaposlenih do dela. Ali bi se zvišani izdatki za mezde dali spraviti v sklad z dohodki, ostane slej ko prej veliko vprašanje. Dokler to ne bo rešeno, bo tudi strašni problem stroja, ki ubija, ostal na mrtvi točki, kjer je danes obtičal, in človek bo moral še dalje delati tlako jekleni pošasti.
Družinski tednik, 25. januarja 1934
Zahtevamo dela in zaslužka!
V ekspozeju predsednika vlade, v katerem je obrazložil potrebo kredita za javna dela, je rečeno: Naši prebivalci nečejo nikakšne in nobene milosti, nego zahtevajo dela in zaslužka. Zato je vlada odredila kredite za javna dela, da bi prebivalstvu in pasivnim krajem in kjerkoli se pokaže potreba, dala možnost zaslužka.
Resnično, redko in izjemoma se iztegne roka po miloščini pri človeku s ponosom in s kolikor toliko ohranjenim zdravjem in močjo. Po miloščini stegnjena roka je akt skrajnega obupa. (…)
Dela, dela, dela! To je parola, geslo, krik, ki boli na ustnicah tisočero-tisočih članov naše družbe.
S krediti, ki jih je vlada odredila za javna dela, je dala možnost zaposlitve mnogoštevilnemu vaškemu prebivalstvu. Javna dela se tičejo v glavnem zidave in popravljanja cest, mostov, jarkov, za melioracije, za studence. (…)
Delavec, 25. januarja 1934
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
