Westminstrska četrt v Londonu pooseblja politično oblast na Otoku, ker so tam sedeži parlamenta, vlade, ministrstev in seveda premierja na znamenitem Downing Streetu 10. Zato Britanci dobro vedo, kaj ima v mislih Keir Starmer, edini moški kandidat za naslednika Jeremyja Corbyna za krmilom laburistične stranke, ko govori o »monopolu Westminstra« v politiki. O monopolu veliko pove že to, da v britanski vladi sedijo ministri za Škotsko, Wales in Severno Irsko. To je nekaj podobnega, kot če bi v slovenski vladi imeli ministre za Dolenjsko, Gorenjsko, Štajersko in tako naprej, ne pa tudi za, recimo, Kranjsko. O vseh zadevah v Angliji, daleč največjem in najbolj obljudenem delu Združenega kraljestva, odločajo britanski parlament, vlada in premier, ki pa imajo kot šefi države glavno besedo tudi o vseh najpomembnejših zadevah v preostalih treh delih Združenega kraljestva – največjo v Walesu, kjer regionalna vlada in skupščina sprejemata samo zakonodajo o lokalnih zadevah, o vseh drugih zadevah pa tam velja angleška zakonodaja. Zveni zapleteno, ker je zapleteno, bistveno pa je to, da je politična oblast na Otoku še vedno zelo centralistična. Zato lahko na primer premier Boris Johnson ne dovoli novega referenduma o neodvisnosti Škotske, ki ga hoče še letos razpisati vlada v Edinburgu.
Rešitev je federalizem?
Laburistični favorit Starmer, ki se za krmilo stranke bojuje s tremi protikandidatkami, pravi, da Britanija »potrebuje novo politično soglasje, radikalno prerazporeditev bogastva in priložnosti« (vsega tega je daleč največ v Londonu in v jugozahodni Angliji) in »konec monopola westminstrske oblasti«. Ta cilj bi, pravi Starmer, lahko dosegli z ureditvijo, ki bi temeljila na načelu federalizma. Ta na Otoku ni priljubljen že zaradi trditve zagovornikov izstopa iz EU, da se želi Unija preobraziti v federalne Združene države Evrope. Starmer, ki je strastni nasprotnik brexita, je na začetku novega vala kampanje za izbor Corbynovega naslednika obljubil, da se bo lotil temeljnih razlogov, zaradi katerih so se ljudje odločili za brexit.
O novem vodji laburistov bodo sicer odločali člani stranke, zaradi tega pa se je članstvo dramatično povišalo. Mnogi Britanci bi, kot kaže, radi soodločali o šefu stranke, ne nujno vsi z dobrimi nameni.
Za zdaj dva kandidata, še dve kandidatki trkata na vrata
Poleg Starmerja, ki je brexitski minister v vladi v senci, je sicer za zdaj samo poslanka Lisa Nandy izpolnila vse pogoje za sodelovanje v tej ključni bitki za prihodnjo politično usmeritev laburistov. Ministrici vlade v senci za poslovne zadeve Rebecca Long-Bailey, ki jo imajo za kandidatko levičarskega corbynizma, in za zunanje zadeve Emily Thornberry še nista zbrali dovolj nominacij za uvrstitev v finale, vendar imata za to še čas in jih zelo verjetno bosta. Tudi Long-Baileyjeva je dejala, da bi morala imeti parlamenta na Škotskem in v Walesu najvišjo možno avtonomijo in neodvisnost, ni pa posegla po besedi federalizem.
Ko so v Britaniji decentralizirali oblast z ustanovitvijo parlamenta na Škotskem in skupščin v Walesu in na Severnem Irskem, ni bilo mišljeno, da bodo njihove vlade nekakšni ubogljivi sateliti britanske vlade v Londonu. Toda britanski parlament lahko še vedno prekliče zakone, s katerimi so jih ustanovili, oziroma jih ukine. Samo federalizem bi jih, po Starmerjevih besedah, naredil enakopravne. Na to pa vladajoči konservativci Borisa Johnsona nikoli ne bi pristali. Glede na to, da imajo večino osemdesetih poslancev v britanskem parlamentu, jim o tem za zdaj ni treba niti razmišljati.
