Pa vendarle: imamo drugačne navade in spomine na zime, ko se otroci sankajo na bregu za hišo, postavljajo snežene može, se kepajo… Ja, spet eden od klišejev, v meni živi še iz osnovne šole, ko smo imeli nekaj posterjev na steni in na tistem, zimskem, je pisalo »zimsko veselje«. In če dobro pomislimo, sneg ni več zimska stalnica današnjih otrok, no, niti odraslih, ampak ti imajo vsaj nekaj drugačne »zimske« zgodovine. Zdi se mi, da danes otrok sneg niti ne bi prav razveselil. No, morda bi naredili kepo ali dve, ja, morda bi kje spet oživil kakšen breg. Smučat se gre pa na smučišče, kjer večinoma lahko sneg naredijo, potem romajo smuči v shrambo, ker ni več časa za to, saj je treba na jezikovni tečaj, pa v glasbeno, pa h košarki, pa v dramsko skupino… Morda je na vasi vsaj malo drugače.
Tako snežne zime po nižinah počasi izgubljajo svoj smisel. Vsaj na prvi pogled. Mogoče bo nekaj ljudi v komunalnih službah ob dodatno delo, pa komunale bodo imele izgubo, ker ne bo snega, kar bo postal problem, in že zaradi tega bi bilo dobro, da bi imeli vsaj kakšen mesec sneg. Ampak hudič je v podrobnostih. Če je že postal sneg glede nas skoraj odveč, je pa nujno potreben za našo vodno bilanco. Ni namreč enako, če se zimske padavine, ki se akumulirajo v obliki snega, spomladi počasi sproščajo in »hranijo« podtalnico in vodotoke, kot pa če občasno dežuje ali če bi imeli po suhi zimi deževno pomlad. Deževnica hitreje odteče, mokra tla spomladi niso v stilu marca, »sušca«, njive je treba posejati, če hočemo kaj jesti – to pravilo velja kljub naši odtujenosti in vse večji oddaljenosti od pridelave hrane.
In če po suhi zimi spomladi ni dovolj dežja, je suša. Vedno pogosteje slišimo ponavljajočo se mantro, da se je treba na podnebne spremembe prilagoditi, sploh kmetijstvo. Ampak na nekatere spremembe se enostavno ne moremo prilagoditi. Pridelava hrane postaja za kmete po malem že visoka znanost, za nas pa umetnost preživetja. Mimogrede, zakaj že je razpadla majevska civilizacija v Mehiki?
