Za vse nam zmanjkuje časa. Za govorjenje, za branje, pa za pripravljanje hrane in za same obroke tudi. Kako pogosto si pa res privoščimo, da bi v miru nekaj pojedli? Vse gre bolj na hitro in napol, z mislimi takrat tudi nismo ravno pri hrani. Pa je hrana vendarle naša osnovna potreba in bi jo morali jesti z občutkom in temeljito, sicer si lahko tudi škodimo. Ker jemo prehitro in preslabo prežvečimo, ker jemo slabo hrano in nas ne zanima kakovost, ampak le okus in tisto, kar nam je res dobro. Dobro pa postane marsikaj, na kar se navadimo, tudi če vemo, da je kdaj kakšno hrano koristno pojesti. Najhitreje je, če hrano pripravi nekdo drug. Tudi tovarna. Samo da nas nasiti.
Zmanjkuje nam časa tudi za druge in, kako paradoksalno, tudi zase, čeprav si ga je ravno zase še najlažje vzeti, za druge je to že težje. Naši medsebojni stiki postajajo že napol instant. Telefonski pogovor je pri tem pravzaprav še velik luksuz, saj si moramo vzeti čas in traja nekaj časa, sploh če je naš sogovornik bolj gostobeseden, pa če bi nam rad dosti stvari povedal ali pa če se pogovarjamo o tematiki, ki je ne moreš odpraviti z le nekaj besedami. Razna elektronska sporočila so dosti bolj »in«. Na hitro napišeš, pošlješ in ni treba poslušati odgovora, ki bi vse skupaj še podaljšal, predvsem ne moremo predvideti trajanja. Saj , življenje je kratko, toliko stvari moramo početi, da česa ne bi zamudili.
Pa bi res? Mislim, da bi se morali naučiti tudi ustaviti naš vsakodnevni življenjski ritem, se naučiti početi nič. Itak smo nevrotično preveč aktivni, preveč ustvarjamo in proizvedemo, saj se po malem v svojih izdelkih že dušimo. In dušimo druge, namesto da bi jim posvetili malo svojega časa. Ampak, če ga pa nimamo!
