Obljubljeno turško vojaško pomoč mednarodno priznani vladi v Tripoliju na splošno ocenjujejo za kontraproduktivno, očitno pa je spodbudila tudi novo ofenzivo upornega generala Kalife Haftarja, ki je ozemlju pod svojim nadzorom v ponedeljek dodal še strateško pristaniško mesto Sirta. Takoj po glasovanju turškega parlamenta, ki je prejšnji četrtek predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu odobril, da po lastni presoji priskoči na pomoč vodji mednarodno priznane libijske vlade narodne enotnosti Fajezu Al Saradžu, je namreč Haftar, ki ga odkrito podpirajo Rusija, Egipt in Združeni arabski emirati, napovedal splošno mobilizacijo in sveto vojno proti turškemu vojaškemu posredovanju. To se je v nedeljo začelo s prihodom svetovalcev libijski vladni vojski, nadaljevalo pa na bi se s postavljanjem komunikacijskega centra.
Sirta v rokah upornega generala
Sirta je bila v rokah mednarodno priznane vlade od leta 2016, ko so jo njeni vojaki očistili pripadnikov Islamske države. Haftarjevim enotam so jo po navedbah Reutersa prepustili brez večjega odpora z utemeljitvijo, da so se želeli izogniti prelivanju krvi. Strateška vrednost za Haftarjevo Libijsko nacionalno armado pa je bližina bogatih naftnih nahajališč. Uporni general s svojo vojsko že dlje časa nadzoruje veliko večino libijske notranjosti, zdaj pa tudi vso vzhodno polovico z več kot tisoč kilometri sredozemske obale. Vlada v Tripoliju pa poleg ozkega pasu okoli glavnega mesta obvladuje samo še širše zaledje okoli 200 kilometrov oddaljene Misrate.
Enostransko ravnanje Turčije
Turško enostransko vpletanje v libijsko državljansko vojno na strani vlade, ki jo sicer priznavajo tudi Združeni narodi, je del lani podpisanega sporazuma Ankare s Šaradžem, ki ga je libijski parlament označil za izdajalskega.
Toda tudi sam parlament, izvoljen leta 2014 ob zgolj 18-odstotni volilni udeležbi, je del problema v kaotičnem položaju v Libiji po zrušitvi režima Moamerja Gadafija. Razen nekaj okrnjenih zasedanj v Tripoliju lani, ko si je Haftarjeva vojska skorajda pokorila prestolnico v aprila začeti ofenzivi, je nekaj časa uradoval na najetem grškem trajektu, nato pa v Tobruku, vrhovno sodišče pa je odločilo, da je neustaven.
Neenotni parlament je po izbruhu državljanske vojne leta 2014 v glavnem podpiral Haftarja in ga leta 2015 imenoval za poveljnika libijske nacionalne vojske. Potem je petdeset od 200 poslancev skušalo maja lani prekiniti državljansko vojno z odstavitvijo Haftarja, a dlje od poziva niso prišli. Na sobotnem zasedanju pa je parlament soglasno zavrnil sporazume o vojaškem in varnostnem sodelovanju, ki jih je Šaradževa vlada sklenila s Turčijo, ter izglasoval prekinitev stikov z Ankaro.
Novembra lani v Carigradu podpisani sporazum Turčije in vlade v Tripoliju, ki je poleg vojaške pomoči določil tudi meje epikontinentalnih pasov v Sredozemskem morju, pomembnih za črpanje zalog plina in nafte, kar je poleg Grčije, Cipra in Egipta močno vznemirilo tudi EU, zavrača tako rekoč vsa mednarodna skupnost, ne glede na to, katero stran dejansko podpira v Libiji. Egipt je omenjeno odločitev turškega parlamenta označil za kršitev mednarodnega prava in resolucij varnostnega sveta, čeprav je turška vojska v Libijo povabljena s strani ZN podprte vlade. ZDA so Turčijo posvarile pred kakršnim koli enostranskim vmešavanjem v Libiji, Evropska unija pa je danes prek svojega zunanjega ministra Josepa Borrella Ankaro pozvala, naj ne pošilja vojaških strokovnjakov na pomoč priznani libijski vladi, vse vpletene strani v Libiji pa k prekinitvi spopadov. Libija bo danes tudi na dnevnem redu srečanja zunanjih ministrov Egipta, Francije, Italije, Grčije in Cipra v Kairu pa tudi sobotnega delovnega srečanja nemške kanclerke Angele Merkel z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom v Moskvi.
