Po petletnem igranju v Celju (2012–2017), kamor je iz Loga pri Sevnici prišel pri 15 letih, je odšel v poljski klub Kielce. Tam je že tretje leto zapored, a letošnja sezona bo tudi zadnja v ekipi trenerja Talanta Dušebajeva in pomočnika Uroša Zormana, saj se julija seli v Barcelono. »Izpolnile so se mi sanje. Še vedno trdim, da v rokometu ni večjega kluba od Barcelone. Gre za institucijo, zato sem vesel in ponosen, da bom njen del. Hvala vsem, ki so mi pomagali na dosedanji športni poti in mi stali ob strani, a sočasno sem vse to dosegel s trdim delom, talentom, predanostjo, žrtvovanjem, skromnostjo,« pravi Blaž Janc, čigar mlajši brat Mitja je član celjskega kluba.
Katalonci v drugo uspešni
Barcelona ga je neuspešno lovila že pred odhodom v Kielce. S Poljaki je že imel ustni dogovor, ostal je le še podpis pogodbe, nato pa se je oglasila Barcelona in ga želela imeti na vsak način. A takrat ni snedel besede, ki jo je dal predsedniku Kielc, zdaj pa je tudi uradno član katalonskega velikana. »Ko te pokliče in si te želi Barcelona, ne moreš reči ne. Sestavlja sanjsko ekipo prihodnosti, mlado in kakovostno, za katero verjamem, da bo v naslednjih sedmih, osmih letih vsako sezono krojila vrh Evrope. Zavedam se, da je težko priti v Barcelono, še težje pa je v njej obstati. Igranje v Barceloni bo zame začetek nove poti: doslej sem garal, da bi prišel na vrh, zdaj pa bo treba z garanjem na njem tudi obstati,« se zaveda Janc, ki je podpisal štiriletno pogodbo do konca sezone 2023/24.
A veselje je delno zasenčila poškodba rame na strelski roki, ki se vleče že skoraj celotno sezono. Magnetna resonanca je pokazala, da ima počeno ovojnico, ki drži ramenski sklep, zato so mu na začetku decembra predpisali tritedensko mirovanje in terapije. Zaradi poškodbe je predčasno končal igranje za Kielce v letu 2019, zadnjo tekmo za klub pa je odigral 30. novembra v ligi prvakov proti Meškovu in dosegel sedem golov. »Premora po zadnji tekmi za Kielce nisem naredil zaradi sebe, ampak v dobro reprezentance. V klubu bi lahko igral še dobra dva tedna, kolikor je še ostalo do konca prvega dela sezone, in nato vzel deset dni premora, a v tem primeru bi bilo moje igranje za reprezentanco še pod večjim vprašajem. Zato sem klub prosil, naj me spusti domov dva tedna prej, da lahko začnem terapije,« pojasnjuje. Barcelona mu ni svetovala, naj se zaradi poškodbe odpove igranju za reprezentanco na EP: »Če bi čutil preveliko bolečino in če bi vedel, da se lahko iz te poškodbe razvije kaj hujšega, ne bi tvegal. Zdravje je na prvem mestu.«
Vranješ je prava kombinacija
Reprezentančno kariero je začel pod vodstvom takratnega selektorja Veselina Vujovića, njegovo prvo veliko tekmovanje pa so bile OI 2016 v Riu. »Vujoviću bom večno hvaležen za vse, kar je storil zame. Prvi mi je dal priložnost za igranje v reprezentanci na OI, z njim smo osvojili bron na SP 2017 v Franciji. A jaz sem mu vse tudi vračal na igrišču, vedno sem dobro izkoristil ponujene priložnosti. V njegovem mandatu je bilo veliko pozitivnih stvari, a nikoli selektor ne more biti dober za vse igralce. V reprezentanci je pač dvajset igralcev z dvajsetimi različnimi značaji, zato seveda nikoli ne more biti vse prav za vse,« poudarja Janc.
O Vujovićevi zamenjavi nerad govori, saj pravi, da je sam odgovoren za igro, ne pa za komentiranje odločitev drugih o selektorjih. »A jasno in logično je, da po daljšem času pride do zasičenosti in da je treba nekaj menjati, spremeniti. Tako kot skoraj noben igralec ni celotno kariero v enem klubu, ampak jih menjava, je občasno treba zamenjati tudi trenerja oziroma selektorja. Vseeno smo pod Vujovićevim vodstvom dosegli dobre rezultate, verjamem pa, da jih bomo tudi z novim selektorjem,« meni Blaž, ki do imenovanja Vujovićevega naslednika še ni sodeloval z Ljubomirjem Vranješem. »Je veliko igralsko in trenersko ime v Evropi in na svetu. Mislim, da smo hitro sprejeli in osvojili njegov sistem igre, razmišljanja, dela, vizijo. Očitno je njegova kombinacija balkanske in skandinavske krvi prava. Največ poudarka na pripravah je bilo na obrambi, ki je zdaj na visoki ravni. Na obeh pripravljalnih tekmah smo prikazali dobro predstavo, spet je bila prepoznavna naša hitra igra s številnimi (pol)protinapadi in hitrim izvajanjem sredine igrišča. Delujemo dobro, na evropskem prvenstvu pa bomo iz tekme v tekmo samo še rasli.«
Ponovitev evforije iz leta 2017
Potem ko je na pripravah v Zrečah vadil po posebnem programu in izpustil prvo tekmo proti Severni Makedoniji v Slovenj Gradcu, je dan kasneje proti Črni gori v Trbovljah – po več kot enomesečnem premoru – dosegel pet golov. Pred tem je opravil še eno magnetno resonanco: »Malce bolečine še vedno občutim, a me rama pri polni obremenitvi ni ovirala. V vsakem primeru bom stisnil zobe in zdržal ter naredil vse za domovino, kajti ko zaslišim slovensko himno in spodbudo navijačev, takoj pozabim na bolečino.« Na EP ima Slovenija visoke cilje, o katerih dodaja: »Ne glede na zamenjavo selektorja glavni cilj ostaja isti – uvrstitev v olimpijske kvalifikacije za Tokio. V prvem delu moramo osvojiti prvo mesto v skupini, če želimo doseči odmevnejši rezultat. Zanj bomo naredili vse in skušali spet spisati lepo zgodbo. In da bi morebiti spet poskrbeli za takšno evforijo, kot je bila v Sloveniji po bronasti kolajni na SP 2017 v Franciji.«
