»Imam obe državljanstvi, volim lahko v obeh državah, a po srcu sem Slovenka,« je zatrdila gospa Eva. Zato tudi ni nič presenetljivega, da je doma s svojimi otroki govorila slovensko. »Znanje slovenščine je bilo zame privilegij in prednost, saj me potem drugi niso razumeli,« se je zasmejala. In prav nič nenavadno se ji ne zdi, da zdaj v Švici poučuje tudi slovenščino. Trenutno ima tri učence in vsak izmed njih ima drugačno zgodbo o tem, zakaj se uči slovenščino.
»Imam učenca, ki ima očeta Slovenca, pa se nikoli ni naučil slovensko, gospo, ki se uči zato, ker jo bo služba poslala na delo v Slovenijo, in Švicarja, ki se bo spomladi preselil v Slovenijo, kjer je kupil kmetijo,« je razložila in dodala, da so njeni učenci slovenščine zelo raznoliki, so pa po navadi vsi mlajši. In vsi imajo težave s slovenskimi sklanjatvami in dvojino. »To je za nemške govorce res težko,« je pripomnila. Kar zadeva švicarsko nemščino, pa ji pravijo, da je slovenščina lažja, se je pošalila, saj je v švicarski nemščini izgovarjava zelo zapletena. »Na srečo sem se švicarsko nemščino naučila že v vrtcu,« je dejala.
Z dedkom v gledališče
Slovensko se je največ učila kot otrok, ko je bila na počitnicah pri starih starših v Ljubljani, natančneje v Šentvidu oziroma »že skoraj na koncu Ljubljane«. Njen ded je bil znameniti lutkar Nace Simončič. »Dedek nas je vedno vozil v lutkovni teater. Lahko smo ga opazovali pri delu in bili veliko v zaodrju. Zelo sem uživala, kadar smo šli v teater, pa četudi smo po petkrat videli isto predstavo,« se je spominjala Eva in dodala, da se spomni vseh predstav, v katerih je nastopal njen dedek. Sovica Oka, Sapramiška, Žogica Marogica, Veliki Kikiriki, Pekarna Mišmaš, jih je naštela.
»Zame je bilo to res najlepše, da nas je dedek vedno peljal s seboj na delo. Potem smo šli skupaj na tržnico. Morebiti od teh sprehodov z dedkom izhaja moja ljubezen do starih mest,« je razmišljala. Tudi zdaj si, kadar potuje v mesta, izbere taka, ki imajo stara mestna jedra. Zürich ji je všeč še posebno zato, ker ima reko in jezero, in zato, ker ga obdajajo gore: »Mesto je prav na meji med Alpami in ravnino.« Kar je pisano na kožo tako Slovencem kot Švicarjem. »Veste, druži nas to, da tako Slovenci kot Švicarji radi hodimo ven na sprehode in radi odkrivamo, kar je pred vrati.«
Eva Hagn gre najraje na izlet v gradove. »V Švici jih je ogromno, veliko je res lepih. Edini grad, ki me je razočaral, je bil grad Habsburg, ki je sicer prijeten gradič z lepim razgledom, a nikjer v gradu ni prikazano, da je bil tam začetek Habsburžanov, ki so povezani s polovico evropske zgodovine. Švicarji se sploh ne zavedajo, da igrajo pomembno vlogo v evropski zgodovini,« je dejala.
Nasploh opaža, da so velike razlike med nemško in francosko Švico: »Razlika ni le v jeziku, ampak tudi v mišljenju. V francoski del Švice je veliko ljudi prišlo v 16. in 17. stoletju, ko so bile v Franciji verske vojne, in s seboj so prinesli drugačen način razmišljanja. Zdi se mi, da so bolj odprti.« Ko je opisovala Švicarje, je poudarila, da gre le za njeno mnenje. Opisala jih je kot trdoglave. »Trdoglavi so v smislu, da najraje vidijo, da se jim drugi prilagodijo. Velika razlika v načinu razmišljanja je tudi med Švicarji, ki živijo na vasi, in tistimi v mestu. V kantonu Zürich ali v Bernu so denimo zelo odprti do priseljencev, če pa greste bolj v notranjost, na podeželje, so prebivalci tam raje bolj zase. Ampak se mi zdi, da je tako povsod,« je razmišljala.
Tudi v Švici so reveži
Med pogovorom nisva mogli mimo pregovorne švicarske demokracije. Kot švicarska državljanka gre vsako leto večkrat na volišče. Letos so šli petkrat. »To je čisto normalno. Vsako leto se gre volit štiri- do petkrat. Ljudje imamo zadnjo besedo, saj Švica deluje po principih neposredne demokracije,« je razložila, nato pa dodala, da morajo res na volišča za vsako malenkost. Prepričana je, da bi o kakšnih stvareh lahko odločili v parlamentu, ne da bi pri tem spraševali za mnenje volilce. »Seveda pa je super, da imamo to pravico. V zadnjih letih le enkrat nisem šla na volišče.«
Med zadevami, ki so jih spraševali letos, se ji zdi nepotrebno ljudsko odločanje o povečanju števila bolnišnic v mestih. »Pri nas je tako, da imamo skoraj na vsakem vogalu dobro bolnišnico, skoraj je več bolnišnic, kot je potreb, pa so hoteli, da bi jih imeli še več oziroma da bi se obstoječe povečale. Spraševala sem se, ali je res potrebno, da mi odločamo o tem. Seveda sem za to, da se gradi bolnišnice in imamo dober zdravstveni sistem, a se mi zdi, da jih je zdaj že dovolj. Več bolnišnic bi stalo še več denarja in potem bi bilo zdravstveno zavarovanje, ki je že zdaj drago, še dražje,« je razložila in dodala, da morajo biti v Švici zavarovani prav vsi brez izjem. »To je prav, ker ljudje ne vedo, da je v Švici tudi veliko revežev, ki si ne morejo plačevati zdravnika.« Kot je dejala, so v socialni stiski velikokrat starejši ljudje, ki živijo v blokovskih naseljih na obrobju mest. »V Švici se res lahko veliko zasluži in lahko dobro živimo, a velikokrat se pozabi, da je v državi tudi veliko revežev, saj se teh kotičkov mest nikoli ne vidi.«
Eva sicer meni, da imajo v Švici dobro mrežo socialne pomoči, a kot pravi, ima vsaka mreža kakšno luknjo, skozi katero lahko padejo reveži. »Trudijo se, da bi vse odkrili. V zadnjem času so velike trgovine začele siromašnim razdeljevati viške hrane. Prav tako so se začeli zbirati rabljene obleke in pohištvo.«
A na koncu pogovora sva se vendarle dotaknili bolj sladkih tem. Kar zadeva švicarsko čokolado, je Eva povedala, da je res dobra, a da sama ne čuti razlike med švicarsko in slovensko: »Slovenska je prav tako odlična.« In to okuša, ko enkrat na leto pride na obisk v Ljubljano. »Rada raziskujem kraje, kjer imam korenine. Rada se sestanem s starimi prijatelji iz Ljubljane. Prihodnje leto spomladi bom ponovno prišla,« je zatrdila Eva Hagn iz Švice.
