Tokrat smo na kavo povabili neustrašno šestinštiridesetletno Bernardo Jurič, gradbenico na kolesu, ki se je v otroštvu raje igrala s kladivom in žeblji kot s punčkami. Danes z veseljem poprime tudi za lopato in motorno žago, na kolesu zna zamenjati verigo, zračnico in disk ploščice ter popraviti menjalnik…

Bernarda Jurič je želela postati veterinarka, farmacevtka in zobozdravnica, vendar si je zadnji hip premislila in se na zgražanje najbližjih vpisala na mariborsko fakulteto za gradbeništvo, kjer ima danes status višje predavateljice s predmetnega področja varstvo okolja. Poklicno se sicer ukvarja z izvajanjem vseh vrst inženirskih storitev kot vodja projekta v fazi priprave državnih prostorskih aktov ter pridobitve gradbenih, uporabnih in okoljevarstvenih dovoljenj, opravila je skrbne tehnične preglede portoroških hotelov, bila je okoljska nadzornica gradnje avtoceste pri Gruškovju, zdaj se seli na tretjo razvojno os. V žepu ima magisterij znanosti iz tehniškega varstva okolja, zato jo okoljske tehnologije in trajnostni način ravnanja z okoljem kot način življenja vedno bolj zanimajo. Doma v Pleterju pri Kidričevem se ukvarja s permakulturnim vrtnarjenjem, goji sivko, prijatelje razveseljuje z bučnim oljem, po odločbi kmetijskega ministrstva ima status kmetice.

12.000 kilometrov greha

Bernardina strast so kolo, smuči in hribi. Samo Avstralijo je prekolesarila trikrat; spomladi 2018 horizontalno (5500 kilometrov v 27 dneh), jeseni istega leta vertikalno (v 34 dneh je na kolesu prevozila 6200 kilometrov), letošnjo jesen je odpeljala še Race to the Rock (v 17 dneh in petih urah je opravila 3000 kilometrov, od tega 2700 z zlomljenim rebrom).

Svoji prvi avstralski kolesarski avanturi je Bernarda Jurič nedavno slikovito popisala v knjižnem prvencu z naslovom 12.000 kilometrov greha. Knjiga, ki jo je izdala v začetku novembra, je že doživela ponatis in je bila 5. decembra z avtorico na vrhu Triglava, kamor naša sogovornica zaradi poletne gneče hodi pozimi. Družbo ji je delala tudi na nedavnem vzponu na Peco, kjer se je zaobljubila: »Skupaj bova osvojili vseh 349 dvatisočakov v Sloveniji!«

Tudi Bernardini kolesarski cilji so še zmeraj drzni. »Iščem novo celino in mislim, da sem jo našla. To je Afrika. Rada bi prekolesarila osem tisoč kilometrov dolgo traso, po kateri Kanadčani načrtujejo najdaljši vodovod na svetu, ki ga želijo speljati skozi enajst držav in zagotoviti vodo tridesetim milijonom ljudi. Voda je vir življenja in v Afriki je močno primanjkuje. Njeno pomanjkanje sem občutila tudi v Avstraliji, kjer sem včasih hrepenela zgolj po kapljici hladne vode. Vse, kar je bilo na voljo na tamkajšnjih bencinskih servisih in obcestnih postajališčih, je bila namreč kokakola. Pila sem jo kot kamela, zato je, odkar sem se vrnila z zadnjega kolesarjenja po Avstraliji, še nisem pokusila,« smeje pove Bernarda.

Rane so ji zdravile muhe

Pot po Avstraliji vas je vodila skozi močvirja, puščave, deževne gozdove… Zapisali ste, da ste na cesti večkrat srečali kamelo in kenguruja kot človeka. Vas je bilo strah?

»Ne, niti za trenutek. Tudi takrat ne, ko sem sama spala kje v divjini. Bala sem se samo tega, da bi pozabila PIN-kodo kreditne kartice ali da bi me ponoči pod šotorom pomendrale krave, ki jih je povsod mrgolelo. Bala sem se tudi tovornjakov oziroma cestnih vlakov, kot jim pravijo, saj z veliko hitrostjo in močno natovorjeni divjajo po tistih neskončno dolgih ravnih cestah.

Kljub groznim zgodbam, ki krožijo o avstralskih voznikih tovornjakov, pa z njimi nisem imela nobene slabe izkušnje. Verjetno sem bila tako umazana, da jih kot ženska nisem zanimala. Rezervnih oblačil nisem imela, tudi spodnjic nisem nosila. S seboj sem imela le ene kolesarske hlače, eno majico, eno zimsko tekaško perilo, rožnato puhovko, ki me rešuje v hribih in puščavah, in rdeč modrc. Tudi higieno sem imela zelo pomanjkljivo. Isto zobno ščetko sem uporabljala za umivanje zob in za čiščenje kolesarskih hlač; najprej sem z njo podrgnila po zobeh, nato še po hlačah, a kljub temu nisem niti enkrat imela driske. Tudi bruhala nisem nikoli in nobene okužbe nisem staknila. Rane, ki so bile posledica padcev in sončnih opeklin, so mi namreč pozdravile muhe. Bilo jih je ogromno. Silile so v nos in ga zapustile šele, ko so ga povsem očistile. Lezle so mi tudi v ušesa in jedle ušesno maslo. Toda postopno sem se jih navadila. Na koncu me je motilo le še to, če sem katero požrla, saj so bile odvratno sladke.«

Z vsakim dnem potiskanja pedal ste menda postajali vse bolj podobni domorodcem aboriginom. Kakšni ste bili?

»Umazana, skuštrana, povečini sem jedla z rokami. Kamor sem prišla, sem se sezula in hodila bosa. Ko sem prikolesarila na bencinsko črpalko, sem planila po pivu. Redkobesednim aboriginom, ki se sicer radi smejijo in se dotikajo človeka, sem bila podobna tudi v tem, da mi včasih ni bilo do pogovora z ljudmi, ki sem jih srečevala na poti, saj so se ponavljala podobna vprašanja – zakaj kolesarim, zakaj sama…

Štajerska avtocesta je nevarnejša od kač

Že od otroštva ste se panično bali kač. Kako to, da ste kolesarili po Avstraliji, kjer živi več kot 170 vrst kač, tudi zelo strupenih?

»Ko sem bila v Avstraliji pred svojo prvo kolesarsko avanturo, me je prijatelj, ki je psiholog, peljal k zdravilcu ljudi s fobijami. Dobesedno vrgel me je med zdravilca in kače. Po tej terapiji nisem več paranoično gledala v tla, kje bom stopila na kakšno kačo. Prej niti deževnika nisem mogla prijeti. Televizijo sem izključila, če se je na zaslonu pojavila kača, in knjigo odrinila od sebe, če sem jo zagledala na fotografiji. Zdaj sem navdušena nad kačami. Tudi fotografiram jih. Eno strupenjačo sem v Avstraliji nehote celo povozila s kolesom. Sicer pa sem bila zelo previdna. Nikoli nisem sedla na tla, na deblo ali hodila po zaraščenih terenih. Naučila sem se, da si napake ne smem privoščiti, saj me lahko stane življenje. Sicer pa je vožnja po štajerski avtocesti, po kateri vsak dan potujem 110 kilometrov daleč v službo v Ljubljano, nevarnejša od avstralskih kač.«

Večkrat ste morali prečkati tudi kalno reko, polno krokodilov…

»Te moraš odmisliti, čeprav sem videla panično bežati govedo in slišala strašljive glasove krave, ki jo je obdeloval krokodil. Tisti zvok me je spremljal še kar nekaj časa. Za nameček sem na svoji drugi avstralski avanturi v bližini, kjer je krokodil napadel enega od domačinov, izgubila potni list. Dokaz, da tamkajšnja cesta ni prav prometna, je, da so ga našli šele čez deset mesecev.«

V Avstraliji ste bili sedemkrat, a ste na cesti le enkrat naleteli na koalo, ki je njihov zaščitni znak.

»Žal je koal vse manj. Zadnji požari so jih še bolj zdesetkali, zato sem imela res veliko srečo, da me je ena pričakala na cesti in ni bežala pred menoj. Domačini so mi rekli, da je to nekaj podobnega, kot če bi na loteriji zadela sedmico. Je pa zato na avstralskih cestah ogromno povoženih kengurujev, a nikogar, ki bi jih odstranil. Videla sem vsaj tisoč živih kengurujev, mrtvih še veliko več.«

Polka v rdečih čeveljcih

Avstralija je redko naseljena…

»Drži. Na tabli v enem od mest je pisalo, da tam živi osem ljudi, 25 papig, sedem koal, en pes in več kot milijon dvesto kengurujev. To je bilo pravzaprav obcestno postajališče, v katerih delajo pretežno starejši ljudje, tudi poškodovani ali invalidni, prav tako ženske, ki opravljajo moška dela, vse pogosteje vozijo tudi cestne vlake, na kolesarskih servisih popravljajo kolesa… Presenetilo me je tudi to, da v teh trgovinah v odročnih krajih prodajajo zelo veliko zaščitne opreme, tudi obutve, ki ljudi varuje pred poškodbami in strupenimi plazilci.«

Verjetno ste v Avstraliji težje dobili plesne čeveljce, v katerih ste po prihodu v cilj zaplesali polko, kot če bi želeli kupiti varovalne čevlje?

»Res je. Še zlasti težko je dobiti čevlje z zelo ošiljeno peto. Ves čas sem namreč imela v glavi, kakšne hočem za to priložnost: rdeče z visoko ošiljeno peto. Na koncu sem se morala zadovoljiti z bež barvo, saj so imeli rdeči čevlji preveč ploščato peto. Bi bili pa vsekakor priročnejši, kajti na cilju, na najjužnejši točki Avstralije, je bila trava tako premočena, da sem se s tistimi ošiljenimi petami pogrezala vanjo. Tako sem polko na Avsenikovo Golico sama s seboj zaplesala na kamnu.«

Najpogostejše vprašanje, ki ga dobivate po svojih avanturah, je, zakaj silite v nevarnost.

»Zgodba Dava Karničarja, ki je smučal z najvišjih vrhov sveta, me je zelo pretresla. Smučanje je bilo njegovo življenje in poslanstvo, umrl pa je doma med podiranjem drevja. Kaj je torej nevarnejše – smučati z Everesta ali prekolesariti Avstralijo? Tega ne vemo, saj ne vemo, kakšna je naša usoda. Jaz grem po svoji poti. Dolžna sem narediti tisto, kar zmorem. Kaj si o tem mislijo drugi, me ne zanima.«