Prihaja popčar

Brstični ohrovt ali popčar, kot se glasi njegovo staro slovensko ime, je ena najmlajših in po velikosti plodov najmanjših vrst zelja, saj so ga šele pred dobrimi sto leti vzgojili v okolici Bruslja. Zlasti v Angliji in Franciji mu zato še danes pravijo bruseljski ohrovt. Le redki otroci bi ob omembi brstičnega ohrovta zaploskali in po obedu zahtevali repete. Ampak v naši odrasli dobi, ko brbončice dozorijo, brstični ohrovt nenadoma postane okusen. Kmalu prihaja njegova glavna sezona, saj ga z vrtov začnemo pobirati proti koncu oktobra in nadaljujemo vse do februarja ali marca, na tržnici pa je že na voljo. Najokusnejši brstični ohrovt je sicer tisti, ki na vrtu preživi prvo zmrzal. Podobno kot velja za kostanj, ki je najboljši po prvi slani (če ga že prej ne napade črvivost). V vsakem primeru je brstični ohrovt ena redkih vrst zelenjave in živil nasploh, ki je okusnejša, če jo pred pripravo zamrznemo (in s tem prehitimo zmrzal), saj se del škroba v ohrovtu med tem postopkom spremeni v sladkor, kar naredi to bruseljsko zel še zlasti okusno. Za pripravo so najboljši majhni, svetlo zeleni brstiči s stisnjenimi listi, ki ne smejo imeti rumenih madežev. Ti bi pomenili, da je brstič star, takšen pa bo med kuhanjem oddajal neprijeten vonj po žveplu in okus bo nekoliko grenak. Kuhamo ga na hitro in v odkriti posodi, saj se v nasprotnem primeru koncentracija žveplovih plinov poveča in se širi neprijeten vonj. Uporabimo ga lahko svežega ali kuhanega za solato, dodamo ga v enolončnice, lahko ga cvremo ali celo paniramo, kar je s prehranskega vidika sicer škoda. Raje le prerezanega popražimo v ponvi skupaj s koščki pancete ali pršuta, pinjolami in rozinami, nastala bo okusna in hitro pripravljena jed. Pripravimo pa ga lahko tudi po tokratnem odličnem receptu.