Da, prav ste prebrali. Evrovizijo so si po Avstralcih zaželeli tudi Američani. In Evropska radiodifuzna zveza ni premišljevala prav dolgo. Čezatlantski odjemalci si doslej po uradnih poteh in prek uradnih kanalov niso mogli ogledati pretežno evropskega glasbenega spektakla. Toda agonija izvzetosti je od letošnje izvedbe tekmovanja stvar preteklosti. Ne le da je Netflix obljubil celovečerno komedijo v režiji Davida Dobkina, za povrh je bil šov z zgodovinsko najdaljšim stažem televizijskih prenosov prebivalcem najbolj svobodne države na voljo na priljubljeni platformi že julija letos, torej en mesec po dogodku. In nič drugače ne bo prihodnje leto. Netflix resnično postaja mesto, kjer se da dobiti vse. Za leto kasneje, torej Gospodovo 2021, pa se menda kuha še ameriška različica tekmovanja.
Evrovizija je eden največjih glasbenih spektaklov, o tem ni dvoma. Po televiziji jo lahko gledamo vse od leta 1956, ko je na otvoritvenem dogodku nastopilo vsega sedem držav, naslednje leto pa se bo ta številka povzpela na 44. In glede na to, s kakšnim veseljem ameriška produkcija navdih črpa iz vrtin širom po svetu, je pravzaprav kar malce nenavadno, da evrovizijskega celovečerca še ni bilo. Za to, da ga bomo kmalu imeli, pa je menda najbolj zaslužen ameriški šaljivec, komik, burkež, klovn in igralec Will Ferrell, ki je velik navdušenec, odkar mu je to okno v svet odprla žena Švedinja. To je tisti kalifornijski 52-letnik, ki se je sredi devetdesetih uveljavil v priljubljeni ameriški oddaji Saturday Night Live, ko je bil v skečih med drugim George W. Bush. Še bolj verjetno pa vam bo med ušesi zacingljalo, če v spomin prikličete trapaste komedije kova Škrat (2013), Voditelj vrača udarec (2014) in Nora brata (2008). Nenazadnje ste ga lahko videli ob njegovem stalnem sodelavcu Johnu C. Reillyju v komični detektivki Holmes & Watson (2018). Nekaj je seveda ob tem zavidljivem opusu treba pristaviti – če ste njegove filme povsem izpustili, niste zamudili prav ničesar.
Snemali v Izraelu, na Škotskem in Islandiji
Film pod taktirko Dobkina, filmarja, ki nam je dal Polnočni obračun (2003), Freda Božička (2007), Zamenjavo (2011) ter povsem dostojne Lovce na družice (2005) in Sodnika (2014), pa obeta vsaj zaradi Piercea Brosnana, Rachel McAdams, pevke Demi Lovato in Dana Stevensa iz Downton Abbeyja. Brosnan je očitno po muzikalih Mamma Mia! (2008) in nadaljevanju s podnaslovom Spet začenja se (2018) pustil bondovska leta za sabo in se prepustil radostim slabo ubranega petja. Če je lahko fušal na morju, zakaj pa ne bi še v filmu o Evroviziji? Če lahko Madonna, zakaj ne bi tudi večno šarmantni Pierce? Ircu z ameriškim državljanstvom so tokrat sicer namenili vlogo »najlepšega moškega na Islandiji«, ki sliši na ime Erick Erickssong, Ferrell bo njegov sin Lars, vloga Svena pa še ni potrjena, kot tudi ne, ali bo častni sponzor potovanja RTV. McAdamsova, tista kanadska rdečelaska iz Beležnice (2004) z Ryanom Goslingom, bo igrala nadarjeno glasbenico Sigrit Ericksdottir. Vse skupaj se bo kajpak zavrtelo okoli enkratne priložnosti, ki bo islandsko glasbeno družino peljala na priljubljeno tekmovanje, na katerem bo navduševala s soprani in baritoni ali pa se smešila s tenorji in alti, kot narekuje izbrana žanrska oznaka.
Netflixova komedija, ki naj bi se po poročanju nekaterih medijev dogajala leta 1972, je trenutno v fazi produkcije na Škotskem in Islandiji. Nekateri prizori so bili menda že posneti v Izraelu, glede na igralsko zasedbo pa močno diši po delno resni parodiji. In ali sploh obstaja glasbeni dogodek, ki je za takšno filmsko obravnavo bolj primeren? Evrovizija, ki nam je dala Celine Dion, pa tudi Lorde. Ki nam je dala Abbo, pa tudi Konchito Wurst. Ki so ji Srbi dali Marijo Šerifović, mi pa dvakrat Darjo Švajger. Evrovizija, na kateri Francozi pojejo francosko, vsi drugi pa, če jim seveda diši zmaga, vsaj malo angleško. Šov, ki v ospredje namesto glasbe postavlja spektakel. Ki nam je dal finske metalske pošasti, latvijske pirate in ruske babice. Ne, Evrovizija je varna celo pred Američani z Willom Ferrellom na čelu. Težko si je namreč izmisliti nekaj, česar Evropejci še nismo videli in nato za to še glasovali.
